Učiteljica s kvartetom prvošolčkov in drugošolčkov
Štiri podružnične osnovne šole imajo letos po le štiri učence. Ena je v vasi Podblica, ki živi in diha s svojo šolo.
Odpri galerijo
Tilen in Bor: »Midva sva pa prva črva.« FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Podblica – Tilen, Bor, Matic in Naja pa Anica in Zinka. Dva učenca prvega in dva učenca drugega razreda, učiteljica in kuharica za zidovi več kot sto let stare šole skrbijo, da ima vasica Podblica v zelenju nad Zgornjo Besnico še vedno zdravo in živahno srce.
Ni prav veliko šol, kjer lahko vse učence prešteješ na prste ene roke. Letos je tako v štirih podružničnih šolah po Sloveniji, med njimi je podružnica v Podblici, ki sodi pod osnovno šolo Stražišče Kranj. »Midva sva pa prva črva,« sta kljub kislemu septembrskemu ponedeljku veselo povedala Tilen in Bor ter ponosno pokazala svoji rumeni rutici. »Vaju je bilo strah prvega dne?« »Ne, prav nič,« sta pogumno zatrdila in hitela z risanjem. »Kaj pričakujeta od šole?« »Nič,« sta odgovorila v en glas.
Učiteljica Anica Kordež se je ob tem nasmehnila in ju pozvala k malo več resnosti. A dan je bil tak. Sproščen. Prvi v šolskem letu. Tilna in Bora sta zjutraj čakali diploma in rumena rutica, malico je popestril priboljšek. »Še preden smo začeli, je bilo nekaj zaskrbljenosti, ampak pri starših,« je povedala Anica Kordež.
Na podružnični šoli v Podblici uči že 16 let. Na šolo, ki je s pomočjo lokalne skupnosti pred leti tudi obnovila svoje zidovje, tik ob njej pa je zraslo prostorno igrišče, je izredno ponosna. »Tu čutiš, da vsi dihajo s šolo.« Kot je povedala, so se prve ideje, da bi šolo zaprli, pojavile že pred 35 leti, ko so imeli le še tri učence. A krajani so se uprli in šola je obstala. Pravilnik o ustanavljanju javnih šol predvideva možno ukinitev šole, kadar število učencev pade pod 14 (oziroma pet, če gre za obmejno ali gorsko višinsko območje). A kot pojasnjujejo na ministrstvu za izobraževanje, tu še zdaleč ne velja avtomatizem.
Šola v Podblici ostaja, čeprav je otrok malo. Ne le zato, ker se mlade družine odseljujejo, ampak tudi zato, ker nimajo podaljšanega bivanja in starši, ujeti v dolgotrajen delovnik, otroke raje vpišejo v podružnično šolo Besnica. Pojavili so se tudi pomisleki, da je šola preprosto (pre)majhna. »To, da je tako majhna, je velik plus. Jaz sem priseljena iz Ljubljane, pa mogoče drugače vidim to priložnost,« je, med čakanjem, da se Tilen obuje, ter oprta na veliko šolsko torbo, povedala njegova mama Andreja.
Da je majhnost prednost in ne slabost, meni tudi Anica Kordež. »Tu je domače, prijetno. Otroci so zelo samozavestni, ker vsi veliko sodelujejo. Manj je tekmovalnosti. Drug drugemu znajo pomagati.« Sledenje učnemu načrtu ni težava, saj je ob štirih otrocih časa za ponavljanje več kot dovolj. Kot pravi, veliko hitreje zaznajo kakšno učno težavo in se ji brez težav posvetijo. In kakšna slabost? »Imela sem občutek, da naši otroci niso vajeni počakati,« pravi Anica Kordež, saj na tako majhni šoli potrpežljivo čakanje na pozornost učitelja ni veščina, ki bi jo sploh potrebovali.
Gibanje na svežem zraku, v zelenju ni nikakršen izziv. Preprosto stopiš skozi vrata in si tam. Tik ob šoli so uredili visoko gredo, jo okrasili s podobami vseh štirih letnih časov, vanjo pa nasadili zelenjavo in zelišča, iz katerih vsako jutro Zinka pripravi čaj. Šolsko kuhinjo je že prvi ponedeljek po koncu meteorološkega poletja prijetno grel štedilnik na drva. »Veliko bolj prijetno je kuhati za manjšo šolo. Hodim kuhat v Besnico in vidim razliko. Tam so velike količine, saj je veliko ljudi in zato veliko več umetne hrane. Tu pa imamo tudi zelenjavo s svojega vrta,« je dejala.
Še pred poldnevom so se otroci poslovili. Prvega šolskega dne je bilo konec. Stara zgradba, kjer so malo prej iz učilnice v telovadnico bobneče tekali otroci, je znova tiha. »Želim si, da bi letos vse potekalo gladko … Za prihodnost pa – da bi bilo več otrok,« je ob slovesu povedala Anica Kordež. Že danes se bodo otroci in z njimi utrip v središču vasi vrnili.
Ni prav veliko šol, kjer lahko vse učence prešteješ na prste ene roke. Letos je tako v štirih podružničnih šolah po Sloveniji, med njimi je podružnica v Podblici, ki sodi pod osnovno šolo Stražišče Kranj. »Midva sva pa prva črva,« sta kljub kislemu septembrskemu ponedeljku veselo povedala Tilen in Bor ter ponosno pokazala svoji rumeni rutici. »Vaju je bilo strah prvega dne?« »Ne, prav nič,« sta pogumno zatrdila in hitela z risanjem. »Kaj pričakujeta od šole?« »Nič,« sta odgovorila v en glas.
Staro zidovje so s pomočjo lokalne skupnosti pred letom obnovili. Šola ostaja srce vasi. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Učiteljica Anica Kordež se je ob tem nasmehnila in ju pozvala k malo več resnosti. A dan je bil tak. Sproščen. Prvi v šolskem letu. Tilna in Bora sta zjutraj čakali diploma in rumena rutica, malico je popestril priboljšek. »Še preden smo začeli, je bilo nekaj zaskrbljenosti, ampak pri starših,« je povedala Anica Kordež.
Vsi dihajo s šolo
Na podružnični šoli v Podblici uči že 16 let. Na šolo, ki je s pomočjo lokalne skupnosti pred leti tudi obnovila svoje zidovje, tik ob njej pa je zraslo prostorno igrišče, je izredno ponosna. »Tu čutiš, da vsi dihajo s šolo.« Kot je povedala, so se prve ideje, da bi šolo zaprli, pojavile že pred 35 leti, ko so imeli le še tri učence. A krajani so se uprli in šola je obstala. Pravilnik o ustanavljanju javnih šol predvideva možno ukinitev šole, kadar število učencev pade pod 14 (oziroma pet, če gre za obmejno ali gorsko višinsko območje). A kot pojasnjujejo na ministrstvu za izobraževanje, tu še zdaleč ne velja avtomatizem.
Šola v Podblici ostaja, čeprav je otrok malo. Ne le zato, ker se mlade družine odseljujejo, ampak tudi zato, ker nimajo podaljšanega bivanja in starši, ujeti v dolgotrajen delovnik, otroke raje vpišejo v podružnično šolo Besnica. Pojavili so se tudi pomisleki, da je šola preprosto (pre)majhna. »To, da je tako majhna, je velik plus. Jaz sem priseljena iz Ljubljane, pa mogoče drugače vidim to priložnost,« je, med čakanjem, da se Tilen obuje, ter oprta na veliko šolsko torbo, povedala njegova mama Andreja.
Majhnost je prednost
Da je majhnost prednost in ne slabost, meni tudi Anica Kordež. »Tu je domače, prijetno. Otroci so zelo samozavestni, ker vsi veliko sodelujejo. Manj je tekmovalnosti. Drug drugemu znajo pomagati.« Sledenje učnemu načrtu ni težava, saj je ob štirih otrocih časa za ponavljanje več kot dovolj. Kot pravi, veliko hitreje zaznajo kakšno učno težavo in se ji brez težav posvetijo. In kakšna slabost? »Imela sem občutek, da naši otroci niso vajeni počakati,« pravi Anica Kordež, saj na tako majhni šoli potrpežljivo čakanje na pozornost učitelja ni veščina, ki bi jo sploh potrebovali.
Gibanje ni težava, narava je na dosegu roke, za šolo so postavili zelenjavni vrt. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Gibanje na svežem zraku, v zelenju ni nikakršen izziv. Preprosto stopiš skozi vrata in si tam. Tik ob šoli so uredili visoko gredo, jo okrasili s podobami vseh štirih letnih časov, vanjo pa nasadili zelenjavo in zelišča, iz katerih vsako jutro Zinka pripravi čaj. Šolsko kuhinjo je že prvi ponedeljek po koncu meteorološkega poletja prijetno grel štedilnik na drva. »Veliko bolj prijetno je kuhati za manjšo šolo. Hodim kuhat v Besnico in vidim razliko. Tam so velike količine, saj je veliko ljudi in zato veliko več umetne hrane. Tu pa imamo tudi zelenjavo s svojega vrta,« je dejala.
Še pred poldnevom so se otroci poslovili. Prvega šolskega dne je bilo konec. Stara zgradba, kjer so malo prej iz učilnice v telovadnico bobneče tekali otroci, je znova tiha. »Želim si, da bi letos vse potekalo gladko … Za prihodnost pa – da bi bilo več otrok,« je ob slovesu povedala Anica Kordež. Že danes se bodo otroci in z njimi utrip v središču vasi vrnili.
