Legendarni opus, ki presega generacije
Redki so ustvarjalci, ki s svojimi deli uspejo preseči generacije, ki desetletje za desetletjem segajo v srca tako mlajših kot starejših in ki to počnejo dovolj dolgo, da jih vzamemo za svoje. Mednje se uvršča legendarni igralec Jurij Souček, zaslužen za legendarne sinhronizacije risanih junakov ter približno 150 gledaliških in skoraj 600 radijskih vlog.
Jurij Souček, ki se je rodil 5. aprila 1929 v Ljubljani, se je v gledališče zaljubil že zgodaj (staršem lep čas ni povedal, da poleg trgovske obiskuje tudi igralsko akademijo), po diplomi pa se je zaposlil v ljubljanski Drami, kjer je ostal, z manjšim izletom v svobodni poklic, do leta 1989. Ob tem je sodeloval tudi z eksperimentalnimi gledališči, imel tri svoja gledališča, igral v več slovenskih filmih, radijskih in TV-igrah ter oddajah za otroke, uveljavil pa se je tudi kot režiser (v 80. letih je režiral Palčka Smuka, risanke pa je tudi prevajal, pogosto iz češčine).
Nikdar polovičarski
Generacije Slovencev je očaral z močnim, prepoznavnim glasom, ki ga je posodil junakom, kot so palček David, maksipes Fik in kobilica Flip iz Čebelice Maje. Prav Čebelica Maja je bila prva risanka, ki jo je Souček – v studiu pokrit z odejo – sinhroniziral. Kot je pred petimi leti dejal v pogovoru za Delo, gre za »naporno delo, ki od igralca zahteva izjemno koncentracijo. In ne more ga opravljati vsak. Paziti moraš na izgovarjavo, govoriti s prepono, ne iz grla, ob vsem tem biti še v popolnosti usklajen s sliko. Včasih smo imeli v studiu en mikrofon, in ko je prišla figurica, si moral hitro reagirati. Če se je kdo zmotil, je moral tehnik prevrteti nazaj skoraj polovico risanke«.
Poudaril je, da otroka ne moreš nalagati, takoj ve, ali si dober ali ne, zaradi česar sinhronizacija risank ne dopušča polovičarstva in improvizacije. »Danes je igralcem verjetno lažje, risanke imajo manj teksta, tudi tako pravljične niso, kot so bile nekoč. Kar je resnična škoda, saj bi morale razvijati otrokovo fantazijo. To je smisel risank,« je še dejal.
Jurija Součka tako mlajši kot starejši gledalci dandanes morda najbolje poznajo po risanki Pipi in Melkijad, ki jo je februarja 1973 prvič predvajala nemška televizija ARD. Mali in veliki pujsek, ki spoznavata svet, naposled pa vselej odpujsata domov (znamenite fraze in odpujsala sta domov se je domislil Souček sam), sta v svet povedla mnoge med nami, in tudi Souček je v omenjenem pogovoru pred leti dejal, da se je risanka »res posrečila. Ideja starejšega in mlajšega brata je originalno porabljena, saj ima skoraj vsak otrok v življenju kakšno starševsko figuro. Tudi animacija je luštna«.
Eden najobsežnejših opusov
Jurij Souček je za svoje delo leta 1994 prejel Borštnikov prstan, leta 2005 viktorja za življenjsko delo, leta 2018 pa tudi nagrado Franeta Milčinskega - Ježka za življenjsko delo. Kot so tedaj poudarili v utemeljitvi, »nihče ni pustil toliko topline v srcih mladih gledalcev kot prav Jurij Souček, saj so bili liki, ki jih je oživljal s svojim žametnim glasom, tako živi, njegove jezikovne bravure pa tako humorno domiselne, da bi se otrokom zgodba tudi brez slike risala pred očmi«.
Tako kot je h gledališču z žarom nenehnega raziskovalca pristopil zavzeto in premišljeno, so še dodali, »je sprejel tudi nove medije in se že na začetku osebne kariere pridružil ustvarjalcem v različnih skupinah na nacionalnem radiu, ki so gradile specifično zvočno podobo izvirne radijske igre in podobno tudi na začetku delovanja slovenske televizije, še v časih njenega
Žalna komemoracija
V ljubljanski Drami za Jurijem Součkom pripravljajo žalno komemoracijo, ki bo 14. februarja ob 17. uri na velikem odru in bo odprta za javnost.
Kot poudarja igralčeva hči Hana Souček Martinc, »nas je zapustil izjemen človek, velik umetnik in dragi oče. V tolažbo nam je lahko edino to, da bo še naprej živel skozi svoj legendarni opus, da se je s svojim delom dotaknil več generacij in da bo njegov glas še naprej odzvanjal skozi pravljice, šansone in gledališke igre ter da se bo o njegovem življenju še lahko bralo v knjigi, ki bo izšla kmalu. Je bil in še je globoko ljubljen.«
Jurij Souček je v zadnjem letu svoje življenje popisal v avtobiografiji, ki bo pod naslovom Glej ga, Součka! Letos izšla pri založbi Beletrina.
Hvala, dragi Jurij, in lahko noč
Na družbenih omrežjih se vrstijo odzivi na smrt igralca Jurija Součka. Predsednica republike Nataša Pirc Musar je zapisala: »Jurij Souček je s svojim edinstvenim talentom in človeško toplino neponovljivo zaznamoval slovensko gledališče, televizijo in film. Hvaležni smo mu, ker je bilo naše otroštvo zaradi njega bolj pravljično, česar ne bomo nikoli pozabili. Svojcem izrekam globoko sožalje.«
Predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič pa je zapisala: »Velika hvala za polepšano otroštvo, polno iskrivih vlog v gledališču, filmu, radiu, predvsem pa vsebine, namenjene otrokom. Sled, ki ste jo zapustili, je globoka, iskrena in predvsem polna neštetih vrlin. Kolikokrat smo kot otroci zaspali ob vašem glasu, ki je rekel: 'Lahko noč, otroci', zdaj lahko rečemo: 'Hvala, dragi Jurij, in lahko noč.«
Evropski poslanec Milan Brglez se je takole poslovil: »Eden. Edini in večni. Glas otroštva naših otrok. Hvala, gospod Souček. Za vse. Počivajte v miru.« Matjaž Nemec pa: »Poklanjam se spominu na gospoda Jurija Součka, vsestranskega umetnika, čigar glas je s posebno žlahtnostjo generacije otrok in mladostnikov vodil na brezmejna pota risanih junakov. Ti še danes živijo v nas, kot bo večno živel spomin na gospoda Součka. Hvala vam, počivajte v miru.«
Zapis o Součku je na svoji spletni strani objavil tudi Festival Borštnikovo srečanje; Souček je leta 1994 za svoje delo prejel tudi Borštnikov prstan.
Igralec, režiser, lutkar in direktor Mini teatra in Judovskega kulturnega centra Ljubljana Robert Waltl pa je na igralčevi facebook strani zapisal: »Dragi Jurij Souček – hvala ti za vse. Počivaj v miru, dragi prijatelj in sopotnik.«
STA
