Urban Vehovar: Za stagnacijo demokracije največjo krivdo nosi policija

Slovenija je formalno demokratična država, a v resnici deluje na krhkih temeljih nezaupanja, apatije in razdrobljenosti. Sociolog Urban Vehovar  v podkastu Na robu razgrne brez olepševanja: »Nismo razvili učinkovitih nadzornih institucij. Policija bi morala biti ključna, pa pogosto ni del rešitve, ampak problema.« V tem kontekstu ni presenetljivo, da več kot polovica Slovencev ne hodi več na volitve – in da o tem skoraj nihče resno ne govori.

Vehovar opozarja, da se zgodovina ne razvija linearno, temveč ciklično, kar je po njegovem ključ do razumevanja današnjega časa: »Zgodovina se ponavlja v ciklih in mislim, da ne smemo misliti, da gre razvoj samo po linearni poti od boljšega k boljšemu. Nikakor ne.«

Evropsko zgodovino razdeli na tri velike prelomnice: obdobje vojn (1914–1945), povojno obdobje rasti (1955–1973) ter obdobje stagnacije in krize, ki se vleče zadnja desetletja. Slovenijo pa umešča v tok teh evropskih procesov in dodaja lastne tri prelomnice: 1918 – razpad Avstro-Ogrske, 1945 – prevzem oblasti s strani revolucionarne frakcije, 1990 – trojna tranzicija (v demokracijo, tržno gospodarstvo in narodno osamosvojitev).

Vehovar meni tudi, da v Sloveniji po tranziciji ni prišlo do bistvenega nastanka novih elit.  »Na žalost so bile nove elite precej omejene oziroma jih je bilo relativno zelo malo.«

Vehovar meni, da so se oblasti po letu 1945 trdno zasidrale in ohranile vpliv vse do danes.

Osma najbogatejša družba

Kljub temu Slovenija danes dosega visoke standarde kakovosti življenja. »Po zadnjih podatkih smo glede na vse te podatke osma najbogatejša družba na svetu,« pravi.

»V bistvu tisto, kar je najbolj kritično za Slovenijo, je, da nikoli nismo razvili učinkovitih nadzornih institucij,« pravi sogovornik in izpostavi zaskrbljujoče povezave med sodstvom, policijo in politiko. Največjo težo po njegovem mnenju nosi prav policija, ki bi morala igrati ključno vlogo v zagotavljanju pravičnosti in nadzora, pa je pogosto del problema, ne rešitve.

Vehovar opozori tudi, da prevečkrat razmišljamo v binarnih opozicijah – elite proti množicam, liberalno proti konservativnemu. A njega zanima nekaj globljega: kako družba kot celota deluje v dobro skupnosti. Kritičen je do razdeljenosti slovenske politike, ki po njegovih besedah ne presega kulturnega boja med »levim liberalno-progresivnim taborom, zmiksanim s slovenskim urbanizmom,« in drugo stranjo, ki jo simbolizira Janša.

Poudari tudi pomen zaupanja v sistem – nekaj, kar Nemci še ohranjajo, Slovenci pa vse bolj izgubljo. FOTO: Marko Feist

Medsebojno ščuvanje

»Obe strani nagovarjata zelo omejen del populacije, ki ju druga proti drugi ščuvata,« opozarja. Medtem pa več kot 50 odstotkov Slovencev sploh več ne hodi na volitve – znak, da je demokracija v resni krizi, o kateri se skoraj nihče ne pogovarja.

V debati se dotakneta tudi vprašanja, zakaj kljub tej apatiji Slovenci v zasebnih okoljih toliko razpravljajo o politiki. Vehovar meni, da ljudje posvečajo premalo energije vsakdanjemu življenju, saj prepuščajo politiki, da oblikuje celo njihove intimne sfere, kot sta družina in skupnost. »Politiki smo dovolili, da odrejajo naš vsakdan,« opozori in primerja Slovence z Italijani, ki znajo »živeti s korumpirano politiko« z več humorja in distance.

Poudari tudi pomen zaupanja v sistem – nekaj, kar Nemci še ohranjajo, Slovenci pa vse bolj izgubljajo. Pravi, da mlajše generacije v Sloveniji niso nujno apatične, temveč »bolj progresivne, bolj usmerjene k okoljskim in človekoljubnim vrednotam.« Po njegovem mnenju celo tako zelo, da ne znajo videti izven teh ovirov. Del družbe, zlasti nižji sloji, pa je precej bolj praktično naravnan – pogosto tudi bolj nagnjen k teorijam zarote in odporu do migracij.

Globalno segrevanje kot religija

Pri tem opozori še na razpad tradicionalnih struktur: »Nekatere teorije zarote so postale nova religija. Korona je bila kvazi duhovnost, globalno segrevanje pa prav tako pridobiva religiozne poteze.«

Pija Kapitanovič doda, da morda prav razdrobljenost in majhnost sodobnih skupnosti prispevata k politični apatiji. Vehovar se strinja in omeni misel svojega kolega, sociologa Frana Adama, ki je govoril o svetu brez jasnih vrednot – ali svetu, kjer jih je preprosto preveč.

»Ljudje danes živijo v supermarketu vrednot, kar je psihološko izjemno neprijetno,« še pravi.

Vhovar je opozoril na naraščajočo epidemijo osamljenosti v sodobnih družbah. Razpravljal je o vplivu industrializacije in urbanizacije na razpad tradicionalnih skupnosti ter o pomembnosti vzpostavitve novih oblik socialne povezanosti in podpore. Poudaril je, da je osamljenost lahko posledica tako prekomerne avtonomije kot tudi prevelike odvisnosti od družine.