V nadaljevanju preberite:

»Veliko mi je pomenilo, da sem lahko govorila o svojem žalovanju, ki je postalo osrednja nota mojega življenja, a o tem dotlej nisem mogla nikjer govoriti,« pravi Mojca, ki je izgubila sina zaradi samomora. V trimesečnem programu za žalujoče starše po izgubi otroka zaradi samomora je – kar je v nasprotju s splošnim prepričanjem, da je po izgubi bližnjega treba čim prej odžalovati, pozabiti in iti naprej – lahko spregovorila o svojih stiskah, razmišljanjih, tudi upih. In slišala, da v vsem tem ni sama.