Večina strank bi prodala NLB in Telekom

Privatizacija državnih družb: Desni so bolj, levi manj naklonjeni umiku države iz gospodarstva.
Fotografija: FOTO: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen/Delo

Ljubljana – Na petkovi redni skupščini Telekoma Slovenije ni pričakovati nič pretresljivega. Se pa pred volitvami spet odpira vprašanje morebitne privatizacije te družbe. Enako velja za NLB, ki bo ena prednostnih nalog prihodnje vlade. Stališča strank do tega so precej povezana z njihovim pogledom na državno lastništvo.

V Sloveniji ima država v lasti še vedno velik delež gospodarstva. V času odhajajoče vlade je država prodala nekaj naložb, ki jih je za privatizacijo predvidela že njena predhodnica. V zadnjem letu ni prodala nobene družbe več, privatizacijo NLB pa je ustavila. V njenem času je bila neuspešno končana tudi prodaja Telekoma Slovenije.

Kaj lahko torej pričakujemo od strank, ki se bodo pomerile na parlamentarnih volitvah? Pričakovano so umiku države iz gospodarstva naklonjene desne stranke, do privatizacije pa so zadržane ali ji nasprotujejo bolj leve stranke. Tako privatizacijo podpirajo v NSi, SDS, Listi Marjana Šarca (LMŠ), v Dobri državi in SLS. Vsi pa bi v državni lasti ohranili določene strateške družbe, pri čemer se predvsem poudarjajo infrastrukturna podjetja in energetika.

Za stranko Alenke Bratušek privatizacija ni prioriteta, pomembnejše kot lastništvo se jim zdi poslovanje podjetij. V Levici privatizaciji nasprotujejo, saj menijo, da je državno lastništvo izhodišče za podružbljanje gospodarstva, torej uvedbo delavskega upravljanja in načrtovanja. V Desusu niso naklonjeni nepremišljeni privatizaciji, saj bi »državno srebrnino« namenili za demografski sklad. V SMC tako kot v SD glede tega opozarjajo na sprejeto klasifikacijo, ki že predvideva, kaj naj bi država prodala.
 

Prvi trd oreh bo NLB


Ena prvih nalog nove vlade bo dogovor z evropsko komisijo glede prodaje NLB, ki bi je morali polovico prodati že lani, četrtino pa še letos, država naj bi, kot je znano, obdržala četrtinski delež. Pri tem je treba poudariti, da aktualna strategija upravljanja predvideva prodajo prek javne ponudbe delnic, torej ne strateškemu partnerju.

NSi bi prodala celotno banko. SDS, LMS, stranka Alenke Bratušek in SLS bi izpolnile zavezo do evropske komisije. V Dobri državi bi banko prodali strateškemu partnerju in ne skladom, v SMC in Desusu pa menijo, da je treba pred privatizacijo NLB nujno rešiti vprašanje prenesenih vlog hrvaških varčevalcev. Spomnimo, to je bil lani tudi ključen uradni razlog za ustavitev prodaje banke v zadnjem hipu.

SD bi v NLB ohranili več kot četrtinski delež in zagotovili vpliv države, tako da nobeden od drugih lastnikov ne bi presegel državnega deleža. Levica NLB ne bi prodala, ampak bi jo spremenila v razvojno banko pod demokratičnim nadzorom.
Telekom je za zdaj uvrščen med portfeljske naložbe, ki so predvidene za prodajo, čeprav postopki v zvezi s tem za zdaj ne potekajo. Tudi to družbo bi NSi, Dobra država, SDS, stranka Alenke Bratušek in SMC prodali, pri čemer bi zadnja zavrnila nesprejemljive ponudbe. Kaj to pomeni, niso pojasnili.

V SD bi o tem opravili strateški premislek, SLS pa podpira prodajo Telekoma kot operaterja, medtem ko bi v državni lasti ohranili njegovo infrastrukturo. LMŠ in Levica privatizacije Telekoma ne podpirata, Desus pa bi ga namenil za demografski sklad. V LMŠ poudarjajo, da gre za podjetje, ki upravlja internetno hrbtenico države.
 

Sprememba strategije


Različni načrti z državnim premoženjem utegnejo trčiti ob strategijo upravljanja, ki je bila sprejeta v času odhajajoče koalicije. Vlada je sprva predvidevala revizijo tega dokumenta, a se nato zanjo ni odločila, saj bi bil to prevelik politični zalogaj. V SMC, kjer poudarjajo pomen sprejete strategije, ki da je prinesla višje donose naložb, še niso povedali, ali bi jo tudi spremenili. Desus meni, da je ta dokument za zdaj ustrezen, v SD pa bi ga proučili in opravili strateški razmislek o klasifikaciji naložb, še posebej glede kritične državne infrastrukture in naložb, ki bi jih bilo smiselno preoblikovati po sodobnih zadružnih načelih.

Za NSi je sprememba strategije nujna, da bi omogočila umik države iz gospodarstva, v SDS pa menijo, da je pomanjkljiva in da bi morala odgovarjati na vprašanja, kakršna so rast, razvoj, dobiček in dividende državnih družb ipd. Stranki LMŠ se zdi smiselno, da nova vlada naredi evalvacijo strategije in delovanja SDH ter se nato odloči, ali je strategijo treba nadgraditi ali ne. SLS bi ključne spremembe uvedla pri imenovanju nadzornih svetov in uprav, v Levici pa bi sprejeli novo strategijo: »Po eni strani bo treba banke in podjetja, kot je Telekom, ki so zdaj razvrščeni kot portfeljske naložbe, klasificirati kot strateške. Po drugi strani bo treba za vse panoge in podjetja poleg sedanjih komercialnih ciljev določiti razvojne cilje poslovanja.«

Infografika: Delo
Infografika: Delo

 

Rahljanje direktorskih plač


Razprava o upravljanju državnega premoženja je vselej povezana tudi s plačami direktorjev v državnih družbah, ki so zdaj po tako imenovanem Lahovnikovem zakonu omejene na največ petkratnik povprečne plače v podjetju. Gospodarski minister Zdravko Počivalšek si je prizadeval za spremembo tega zakona tako, da bi bili prejemki bolj odvisni od uspešnosti dela menedžerjev, a za to ni bilo politične podpore. V SD, stranki Alenke Bratušek in Desusu tega zakona ne bi spremenili, bi pa Desus razmislil o odvisnosti variabilnega dela plače od uspešnosti.

V SMC, NSi, Dobri državi in SLS pa bi zakon spremenili. Te stranke večinoma poudarjajo, da bi morali biti prihodki bolj odvisni od uspešnosti poslovanja in doseganja ciljev podjetja. Da bi bilo treba o sedanji ureditvi direktorskih plač v državnih družbah ponovno razmisliti, menijo tudi v SDS in LMŠ. Zadnji opozarjajo, da bi bilo treba kljub temu ohraniti varovalke, da plače ne bi preveč poskočile, hkrati pa da je treba zagotoviti tudi udeležbo delavcev pri dobičku. Levica bi Lahovnikov zakon še razširila, razmerje petkratnika pa bi vezali na najnižjo plačo v podjetju.

Komentarji: