Lokalne volitve niso namenjene strankokraciji, temveč ljudem
Z vodjo strokovne službe Združenja mestnih občin Slovenije (Zmos) dr. Milošem Senčurjem smo se pogovarjali o lokalnih volitvah in lokalni samoupravi, v zvezi s katero po njegovem še vedno obstaja nekaj temeljnih problemov: postopek ustanavljanja novih občin je na zakonski ravni nedorečen oziroma pomanjkljivo urejen; v razmerjih med državo in lokalno samoupravo je še vedno preveč nepotrebnih trenj - zlasti, ko gre za pripravo zakonov, ki se v največji meri tičejo občin, državni organi predstavnikov občin ne vključujejo pravočasno v procese ali pa jih sploh ne; sistem financiranja občin povzroča preveč nepoštenih in nesorazmernih razlik med občinami; normativni sistem, ki velja za državne organe, je pretog za uspešno delovanje lokalne samouprave – denimo enak, nestimulativen plačni sistem in podobno.
Kaj po vašem privablja ljudi, da kandidirajo za župane še po četrt stoletja v vrhu občin? Med kandidati so tudi osumljeni, obtoženi ... in bivši ter bivši bivši župani.
Županovanje je pomembno poslanstvo, župani imajo ob ustrezni podpori občinskih oziroma mestnih svetov in strokovnih občinskih uprav možnosti, da vplivajo na lokalni razvoj, da izboljšajo življenja ljudi. Občutek, da si naredil nekaj dobrega za svoje mesto, da si pospešil njegov razvoj v pravo smer, je tista prevladujoča zadeva, ki vodi v ponovno kandidiranje županov. In seveda vodilo Delaj dobro, izogibaj se slabega.
Porast števila nestrankarskih kandidatov daje pomembno sporočilo: na lokalni ravni ni tolikšnega prostora za politične stranke kot na državni. Gre za praktičen odgovor na teoretično vprašanje, ki je v bistvu retorično: komu so namenjene lokalne volitve? Strankokraciji ali prebivalcem lokalne skupnosti? Tovrsten pristop je blažilen za celotno družbo, saj prispeva k nižji stopnji polarizacije.
Zagotovo pa kandidatov za župane ne privablja plača – združenja občin vztrajno opozarjajo, da je plačni sistem za župane neustrezen, saj nosijo največ neposredne odgovornosti med praktično vsemi funkcionarji v državi. Tudi zato so pogostejše novice o raznih postopkih, obtožbah, a bolj poglobljena analiza bi pokazala, da sodišča v veliki večini zadev ne potrdijo obtožb.
In kaj pretehta pri ljudeh, da vedno znova volijo »stara« imena?
Lokalna politika je izrazito bolj konkretna od državne, bližje ljudem, občani budno spremljajo občinske investicije, večja je možnost interakcij z izvoljenimi funkcionarji, večje je razumevanje in poznavanje ljudi o storitvah, ki jih zagotavlja občina. Volivci na občinski ravni po mojem mnenju nagradijo uspešne župane, ki so izpeljali za kraj prave projekte, pri čemer veliko manjšo vlogo igra sam politični nazor župana in volivca.
Potrditev navedenega je tudi dejstvo, da v nekaterih večjih okoljih sedanji župani nimajo protikandidata – denimo mestna občina Slovenj Gradec, Postojna, Ribnica … ali imajo zgolj enega, kot v mestni občini Novo mesto.
Demokracija temelji načeloma na zaupanju javnosti vanjo. Če javnost ni popolnoma prepričana v integriteto tistih, ki jih voli kot svoje predstavnike, in v njihovo sposobnost uspešnega javnega upravljanja, se slej ko prej konča tudi obdobje t.i. večnih županov. Volivci vsekakor imajo določen prag standardov etičnega ravnanja v družbi in temu primerno se odločajo.
Ali menite, da bi morali število županskih mandatov omejiti? Zakaj? Kaj bi s tem dosegli?
Ne, menim, da so volivci edini poklicani za omejevanje mandatov, in sicer prek rednih volitev. Njim so slednje tudi namenjene. Preobsežno državno normiranje organizacije in delovanja lokalne samouprave tudi ne prispeva k razvoju družbe oziroma države kot celote.
Treba se je zavedati, da izvedba večjih projektov zahteva čas, ki presega posamezne mandate. Praksa je po mojem mnenju pokazala, da so bolj uspešne občine z večjo kontinuiteto županov - na primer vsaj dva ali tri mandate. Pogoste menjave občinskih vodstev lahko po drugi strani pomenijo dodatne evalvacije začetih in načrtovanih projektov, spremembe projektov pomenijo nove administrativne postopke in stroške itd.
Številne revizije volilnih kampanj županov slovenskih občin so pokazale na nepravilnosti. So lokalni politiki po vašem iznajdljivi, ko je treba zaobiti zakonodajo? Katere prakse ocenjujete za najbolj v nebo vpijoče?
Ključnega pomena je, da so kandidati izenačeni in da lahko vsi predstavijo svoja stališča in programe. Bolj kot o iznajdljivosti politikov bi govoril o morda prekratki uradni predvolilni kampanji. V času uradne kampanje so pravila jasna, kandidati so podvrženi nadzoru. Smotrno bi bilo razmisliti o podaljšanju vseh rokov za izvedbo lokalnih volitev, s čimer bi podaljšali tudi čas volilne kampanje.
Ali bi potrebovali ostrejši nadzor nad porabo javnih sredstev po občinah?
Ustava republike Slovenije določa nadzor državnih organov nad zakonitostjo dela organov lokalnih skupnosti, Evropska listina lokalne samouprave pa pri tem poudari, da ga država lahko izvaja samo v vnaprej določenih primerih in po vnaprej predpisanih postopkih, opravljati pa ga mora tako, da poseg nadzornih oblasti ostaja v sorazmerju s pomembnostjo interesov, ki jih varuje.
Nadzor nad pravilno, to je zakonito porabo javnih sredstev po občinah je že sedaj obsežen; nad njim bdijo notranji revizorji, nadzorni odbori občin, računsko sodišče, za določene primere tudi ministrstvo za finance. Poleg tega se veliko investicij izvede s pomočjo evropskih sredstev, kjer so mehanizmi nadzora izjemno obsežni. Na koncu pa je še nadzor nad gospodarnostjo, uspešnostjo in učinkovitostjo porabe javnih sredstev, ki ga opravijo volivci.
V zvezi s tem je morda bolj na mestu vprašanje, ali so načini nadzora v skladu z njegovim namenom; ali je zadosten poudarek na strokovni pomoči, preventivnih oblikah nadzora, svetovalni vlogi, sorazmernosti predvidenih sankcij in podobno.
