Za praznik dela se zbere družina

Praznik dela ima tako kot vsi državni prazniki uradno podobo in osebno, kakor ga doživljajo posamezniki.
Fotografija: Ljubljančani hodijo za prvi maj h kresu na Rožnik, na predvečer praznika zažarijo tudi po številnih drugih krajih. FOTO: Igor Zaplatil
Odpri galerijo
Ljubljančani hodijo za prvi maj h kresu na Rožnik, na predvečer praznika zažarijo tudi po številnih drugih krajih. FOTO: Igor Zaplatil

Praznik dela, 1. maj, ima tako kot vsi državni prazniki zunanjo, uradno podobo in osebno, kakor ga doživljajo posamezniki, ki mu namenjajo več ali manj pozornosti – za nekatere je nekaj izjemnega, za druge le dva prosta dneva, ki ju je mogoče skupaj s 27. aprilom, dnevom upora proti okupatorju, povezati v prave počitnice.

»Praznovanje prvega maja kot delavskega praznika sega v leto 1890, ko so ga prvič proslavili v takratnih slovenskih deželah. Skupščina Federativne ljudske republike Jugoslavije je že leta 1945 razglasila prvi maj za državni praznik, čez nekaj let pa je praznik postal dvodneven. Prvomajska praznovanja so postala v vseh socialističnih državah dela prost dan in zakonit praznik,« piše zgodovinar dr. David Petelin. 

Slovenski muzeji hranijo spomine na prvomajske manifestacije, ki jih je slovensko delavstvo s svojimi organizacijami pripravilo že leta 1890, kakor letos poudarjajo v Mestnem muzeju Idrija, kjer so se ob tej priložnosti povezali s kolegi muzealci z najstarejših industrijskih območij v državi: »Na Slovenskem so prvomajske manifestacije leta 1890 potekale v Ljubljani, Mariboru, Zasavju, okolici Celja in Štorah. V rudarski Idriji so prvi maj prvič praznovali leta 1899. Prvi maj ni bil dela prost dan. Podjetniki ali upravitelji podjetij v državni lasti so lahko delavcem dovolili odsotnost z dela in s tem tudi udeležbo na manifestaciji. Največkrat so dovoljenje za praznovanje dobili rudarji in železničarji, drugi izjemoma.«



Starejše generacije se spomnijo velikih prvomajskih sprevodov, kakršni so se še na začetku 60. let prejšnega stoletja vili po Ljubljani. O tem času pričajo porumenele fotografije, ki so dosegljive tudi na spletu – polne so veselih, razigranih obrazov. »Obseg prvomajskih proslav se je z desetletji zmanjšal, v samostojni Sloveniji pa to ostaja praznik, ki se v večernih urah konča s kresom in veselico,« ugotavlja zgodovinar dr. Petelin. 

O vsakem prazniku vsak od nas hrani tudi osebne spomine. Urška Pajk, knjižničarka v Narodnem muzeju Slovenije, je rojena Ljubljančanka, tako kot je bila njena mama, oče pa je izhajal iz Dolenjske, iz velike družine, v kateri je bilo trinajst ljudi: »Živeli smo na Viču. Lahko rečem, da smo šli pred 1. majem skoraj vedno na Rožnik gledat kres. Za nas je bil prvi maj takšen praznik, kot je bila recimo velika noč za naše sorodnike na Dolenjskem. Za praznik smo skuhali šunko, mama je spekla potico in vse mogoče drugo pecivo. Prišli so sorodniki, bilo jih je veliko, ker je bila očetova družina tako velika. Imeli smo piknik in za toliko ljudi je bilo kar veliko priprav. Včasih se je zavleklo, tako da je naš prvi maj trajal dva dni in smo tudi prespali na kakšnem vikendu – seveda brez vsakega pijančevanja, ampak le zaradi druženja, radosti, prešernosti. Spomnim se toplega občutka pri srcu na ta praznik.« V vazi so bili vedno rdeči nageljni, tudi v gumbnici, ko so šli na Rožnik, za praznik pa so jih vedno nesli tudi na družinski grob. Drugega maja so radi šli na izlet ali vsaj v živalski vrt.

Igor Zemljič, ki se je rodil leta 1973, vodi knjižnico na Inštitutu za novejšo zgodovino – ki je nastal iz Inštituta za zgodovino delavskega gibanja. Zdaj živi v Kamniku, otroštvo in mladost pa je preživel v Lenartu v Slovenskih goricah: »Preden so starši leta 1992 dogradili hišo, smo živeli v bloku sredi Lenarta, ob trgu, kjer so za prvega maja vedno zakurili kres, pripravili so ga gasilci. To je bil gotovo eden najzanimivejših dogodkov v kraju, pogled na kres je bil prav veličasten. S starši smo šli med prazniki vedno na kakšen pohod, ponavadi na Zavrh pri Lenartu. Tja je zelo rad hodil na počitnice Rudolf Maister, zato je že njegov sin Borut na vrhu postavil razgledni, Maistrov stolp. Pohod na Zavrh je postal tradicionalna prvomajska prireditev, mislim pa, da ga mladi ne povezujejo več z delavskim praznikom.« Potem ko se je družina preselila v lastno hišo, so za praznik kar na vrtu zakurili vejevje, ki so ga shranili, ko so obrezali sadno drevje, povabili bratrance, razobesili so zastavo, obuja spomine sogovornik: »Te rituale, če tako rečem, smo v družini kar negovali, bili so skoraj tradicija. Zdaj so starši že starejši, otroci pa smo šli vsak po svoje.« Z družino se za prvomajske praznike običajno odpravi na Štajersko.

Statistiki, ki se praznika vedno spomnijo s priložnostno novico, poročajo, da je bil v Sloveniji prvi maj kot državni praznik uzakonjen leta 1948: »Simbol prvomajskega praznovanja je rdeč nagelj. Na predvečer praznika zagorijo kresovi, na dan praznika potekajo številne proslave. Postavljajo se tudi mlaji. Slovenija je med članicami Evropske unije edina, v kateri je praznik dela dvodnevni praznik.« Zgodovinarji poudarjajo, da je praznik neločljivo povezan s socialdemokratskim in socialističnim delavskim gibanjem: »Praznik se je rodil iz boja za boljše delovne, socialne in ekonomske razmere ter soodločanje pri političnem in gospodarskem razvoju.«

Komentarji: