Zakon o socialnem vključevanju invalidov diskriminatoren

Zakon o socialnem vključevanju invalidov je po oceni zagovornika načela enakosti diskriminatoren, saj po njem do nadomestila za invalidnost niso upravičene osebe s trajnimi duševnimi boleznimi. Pristojnemu ministrstvu za delo je zato priporočil spremembo ureditve, s katero bi tudi te osebe bile upravičene do statusa invalida po omenjenem zakonu.

Po zakonu o socialnem vključevanju invalidov polnoletnim osebam, ki si zaradi invalidnosti in nezmožnosti za delo ne morejo zagotavljati socialne varnosti in se vključevati v družbo, namreč pripada nadomestilo za invalidnost ne glede na njihovo premoženjsko stanje. Do njega pa niso upravičene za delo nezmožne osebe z duševnimi boleznimi, katerih bolezensko stanje je trajno in se izboljšanja ne pričakuje. Po omenjenem zakonu jim namreč ni mogoče dodeliti statusa invalida.

Zagovornik načela enakosti je prejel predlog za obravnavo domnevne diskriminacije pri dodelitvi statusa invalida po zakonu o socialnem vključevanju in s tem povezanih pravic. Kot je navedla predlagateljica, je bil posamezniku z neozdravljivo duševno boleznijo, ki ni zmožen delati, v postopku priznanja statusa invalida po omenjenem zakonu ta sprva priznan, kasneje pa odvzet, saj v tretjem členu zakona ni navedeno, da bi lahko status invalida po tem zakonu imele tudi osebe z duševnimi boleznimi.

Zagovornik je v oceni diskriminatornosti predpisa ocenil, da gre v tem primeru za različno obravnavo oseb v primerljivem položaju in zgolj na podlagi njihovih osebnih okoliščin. Po konvenciji o pravicah invalidov, ki jo je Slovenija podpisala leta 2008, so namreč osebe z invalidnostmi tudi osebe s težavami v duševnem zdravju, če je duševna okvara dolgotrajna in vpliva na posameznikovo sposobnost, da polno in učinkovito sodeluje v družbi. V tretjem členu zakona o socialnem vključevanju pa te osebe niso naštete kot tiste, ki bi jim status invalida pripadel že po tem zakonu.