Avstrija napoveduje kopernikanski migracijski obrat
Krepitev protipriseljenskih strank po Evropi otežuje prenovo načetega evropskega azilnega sistema.
Odpri galerijo
Za več vzhodnih članic je obvezno sprejemanje prosilcev nesprejemljivo. FOTO: AFP
Bruselj – »Kompromis bomo imeli za veliko noč … A ne vem, katerega leta,« se je pošalil izkušeni luksemburški minister za zunanje in evropske zadeve Jean Asselborn, ko je prišel na ministrsko zasedanje EU o reformi azilne politike, razvpitem dublinskem sistemu.
Niti na 33. ministrski razpravi o tej temi, na katerih je v zadnjih letih sodeloval Asselborn, ni bilo preboja. Interesi višegrajk, severnih članic in vstopnih držav so še predaleč vsaksebi. Eden od naukov iz begunske krize 2015/2016 je bil, da Unija potrebuje bolj celovit skupni sistem z vsaj približno enakimi merili za podelitev zatočišča in večjo solidarnost. Evropska komisija je pred več kot dvema letoma predstavila predlog, ki predvideva uvedbo mehanizma premeščanja prosilcev za azil ob morebitni ponovitvi velike krize. Za več vzhodnih članic je obvezno sprejemanje prosilcev nesprejemljivo. Na drugi strani so glavne države vstopa (predvsem Grčija in Italija) in ciljne države, denimo Nemčija, ki zahtevajo sodelovanje vseh. Evropska politika si je konec lanskega leta postavila cilj skovati kompromis do vrha EU konec junija. Predsednik evropskega sveta Donald Tusk je decembra opozoril, da se je sistem obveznih kvot pokazal kot razdiralen in da je neučinkovit, saj mu je glede na doseženo na terenu posvečene preveč pozornosti.
Temelj prihodnjega sistema – če bo sprejet – bi v prvi fazi bila pomoč članicam, ki se znajdejo pod pritiskom migracijskega vala. Za sprejem več prosilcev za azil od normalnega deleža iz obremenjenih držav bi članice dobile finančno pomoč iz proračuna EU. Na mizi so še rešitve, ki predvidevajo, da bi ob morebitnem velikem pritisku države morale solidarnostno sprejeti sorazmeren delež prosilcev. Za nesprejete bi morali plačati nadomestilo. Takšni in podobni kompromisni predlogi doslej niso bili uspešni, saj so za države, kot je Madžarska, nesprejemljivi.
»Nimamo realistične možnosti za kompromis,« je ob zasedanju notranjih ministrov EU opozoril avstrijski minister, svobodnjak Herbert Kickl. Tako kot že štirim predsedstvom pred njim niti bolgarskemu predsedstvu ni uspelo presekati gordijskega vozla. Kickl je pred začetkom avstrijskega predsedovanja 1. julija napovedal kopernikanski obrat, saj ni soglasja o kvotah. Želja je, da bi članice sprejele odločitev soglasno. Kanclerka Angela Merkel je v zadnjem intervjuju opozorila, da je bolje porabiti nekaj tednov več za soglasno odločitev, kot da bi odločali s preglasovanjem. Z večinsko odločitvijo je bil med krizo leta 2015 sprejet prelomen sklep o premestitvi 160.000 prosilcev za azil po sistemu kvot.
Iz Berlina prihaja sporočilo, da bi morali temeljitosti dati prednost pred hitrostjo. Belgijski državni sekretar za azil in migracije Theo Francken, ki prihaja iz vrst flamskih nacionalistov in na področju migracij velja za zagovornika politike trde roke, je razglasil, da je reforma dublina – mrtva. Predvsem politično ozračje v EU, krepitev političnih sil, ki hočejo bolj ustaviti migracijski tok, še bolj zapleta odločanje. Bolj kot o sprejemu prosilcev za azil razpravljajo o boljšem nadzoru zunanjih meja in hitrem vračanju vseh, ki ne izpolnjujejo pogojev za zaščito v EU.
Italija, v katero bi kot državo prvega vstopa v EU po veljavni azilni ureditvi – ves čas se pomanjkljivo izvaja – morali, denimo, vračati množice migrantov iz drugih članic, poskuša doseči, da ne bi postala sprejemnica migrantskih množic, in zahteva pravično delitev bremen med članicami. Novi notranji minister, nacionalist Matteo Salvini, sicer ni prišel na ministrsko zasedanje v Luxembourg. Glede na njegova sporočila ga bolj kot čakanje na kompromise v okviru EU zanimajo dejanja, kot so deportacije – več 100.000 migrantov.
Tudi druge južne članice, denimo Malta in Španija, pričakujejo od drugih članic, da bodo naredile več glede bremen. Slovenija v zadnjih tednih spet bolj angažirano opozarja na krepitev migrantskih tokov na Balkanu in glede tega spodbuja sodelovanje držav v regiji. Od kriznega obdobja 2015/2016 se število prosilcev za azil v EU razmeroma hitro znižuje. Leta 2017 se je število ljudi, ki so prvič zaprosili za azil, v primerjavi z letom poprej zmanjšalo skoraj za polovico: z 1,2 milijona na 650.000. K temu so pripomogle kupčije s Turčijo in Libijo, ki sta glavni tranzitni državi za pot ljudi v EU.
Niti na 33. ministrski razpravi o tej temi, na katerih je v zadnjih letih sodeloval Asselborn, ni bilo preboja. Interesi višegrajk, severnih članic in vstopnih držav so še predaleč vsaksebi. Eden od naukov iz begunske krize 2015/2016 je bil, da Unija potrebuje bolj celovit skupni sistem z vsaj približno enakimi merili za podelitev zatočišča in večjo solidarnost. Evropska komisija je pred več kot dvema letoma predstavila predlog, ki predvideva uvedbo mehanizma premeščanja prosilcev za azil ob morebitni ponovitvi velike krize. Za več vzhodnih članic je obvezno sprejemanje prosilcev nesprejemljivo. Na drugi strani so glavne države vstopa (predvsem Grčija in Italija) in ciljne države, denimo Nemčija, ki zahtevajo sodelovanje vseh. Evropska politika si je konec lanskega leta postavila cilj skovati kompromis do vrha EU konec junija. Predsednik evropskega sveta Donald Tusk je decembra opozoril, da se je sistem obveznih kvot pokazal kot razdiralen in da je neučinkovit, saj mu je glede na doseženo na terenu posvečene preveč pozornosti.
Temelj prihodnjega sistema – če bo sprejet – bi v prvi fazi bila pomoč članicam, ki se znajdejo pod pritiskom migracijskega vala. Za sprejem več prosilcev za azil od normalnega deleža iz obremenjenih držav bi članice dobile finančno pomoč iz proračuna EU. Na mizi so še rešitve, ki predvidevajo, da bi ob morebitnem velikem pritisku države morale solidarnostno sprejeti sorazmeren delež prosilcev. Za nesprejete bi morali plačati nadomestilo. Takšni in podobni kompromisni predlogi doslej niso bili uspešni, saj so za države, kot je Madžarska, nesprejemljivi.
Za soglasno odločitev
»Nimamo realistične možnosti za kompromis,« je ob zasedanju notranjih ministrov EU opozoril avstrijski minister, svobodnjak Herbert Kickl. Tako kot že štirim predsedstvom pred njim niti bolgarskemu predsedstvu ni uspelo presekati gordijskega vozla. Kickl je pred začetkom avstrijskega predsedovanja 1. julija napovedal kopernikanski obrat, saj ni soglasja o kvotah. Želja je, da bi članice sprejele odločitev soglasno. Kanclerka Angela Merkel je v zadnjem intervjuju opozorila, da je bolje porabiti nekaj tednov več za soglasno odločitev, kot da bi odločali s preglasovanjem. Z večinsko odločitvijo je bil med krizo leta 2015 sprejet prelomen sklep o premestitvi 160.000 prosilcev za azil po sistemu kvot.
Iz Berlina prihaja sporočilo, da bi morali temeljitosti dati prednost pred hitrostjo. Belgijski državni sekretar za azil in migracije Theo Francken, ki prihaja iz vrst flamskih nacionalistov in na področju migracij velja za zagovornika politike trde roke, je razglasil, da je reforma dublina – mrtva. Predvsem politično ozračje v EU, krepitev političnih sil, ki hočejo bolj ustaviti migracijski tok, še bolj zapleta odločanje. Bolj kot o sprejemu prosilcev za azil razpravljajo o boljšem nadzoru zunanjih meja in hitrem vračanju vseh, ki ne izpolnjujejo pogojev za zaščito v EU.
Čas za dejanja
Italija, v katero bi kot državo prvega vstopa v EU po veljavni azilni ureditvi – ves čas se pomanjkljivo izvaja – morali, denimo, vračati množice migrantov iz drugih članic, poskuša doseči, da ne bi postala sprejemnica migrantskih množic, in zahteva pravično delitev bremen med članicami. Novi notranji minister, nacionalist Matteo Salvini, sicer ni prišel na ministrsko zasedanje v Luxembourg. Glede na njegova sporočila ga bolj kot čakanje na kompromise v okviru EU zanimajo dejanja, kot so deportacije – več 100.000 migrantov.
Tudi druge južne članice, denimo Malta in Španija, pričakujejo od drugih članic, da bodo naredile več glede bremen. Slovenija v zadnjih tednih spet bolj angažirano opozarja na krepitev migrantskih tokov na Balkanu in glede tega spodbuja sodelovanje držav v regiji. Od kriznega obdobja 2015/2016 se število prosilcev za azil v EU razmeroma hitro znižuje. Leta 2017 se je število ljudi, ki so prvič zaprosili za azil, v primerjavi z letom poprej zmanjšalo skoraj za polovico: z 1,2 milijona na 650.000. K temu so pripomogle kupčije s Turčijo in Libijo, ki sta glavni tranzitni državi za pot ljudi v EU.
