Berlinski boj za dostopnejša stanovanja
Najemniki so ogorčeni nad hitro rastočimi najemninami – a kdo bi se hotel preseliti na deželo?
Odpri galerijo
»Ustavite Deutsche Wohnen!« so protestirali Berlinčani proti podjetju, ki ima v lasti več kot sto tisoč stanovanj. FOTO: AFP
Berlin – »Ljudje mi trgajo formularje iz rok!« je na množičnih berlinskih demonstracijah za dostopnejša stanovanja povedala Tanya, ki je zbirala podpise za razlastitev družb z več kot tri tisoč stanovanji. Po ocenah organizatorjev je v soboto na trgu Alexanderplatz štirideset tisoč ljudi pokazalo ogorčenje nad hitro rastočimi najemninami, demonstracije pa so potekale tudi v nekaterih drugih nemških in evropskih velemestih.
»Deutsche Wohnen je stroj za ustvarjanje denarja, stanovanja pustijo propadati, da lahko po obnovah dvignejo najemnine!« Tanya je tudi sama najemnica družbe, ki je z več kot sto tisoč stanovanji v nemški prestolnici na vrhu sramotilnega seznama, prav tako Lutful s koreninami iz Bangladeša, ki je v bližini tudi zbiral podpise. »Vsako leto nam zvišujejo najemnine, lani pa sem jih tožil in mi je niso!« Sobotnih demonstracij na berlinskem Alexanderplatzu se je udeležila tudi študentka Kay s samozaposlenim možem in triletnim sinkom. »Če bo šlo tako naprej, se bomo morali izseliti iz Alt-Treptowa in se poleg varstva za našega otroka povsem posloviti tudi od družabnega življenja!«
Z Alexanderplatza so se demonstranti odpravili po bližnji Aleji Karla Marxa, kjer je sodišče podjetju Deutsche Wohnen vendarle preprečilo nakup še enega stanovanjskega bloka. Vsi demonstranti se niso zavzemali za radikalne ukrepe, a so mnogi Berlinčani jezni, da si policisti, učiteljice in medicinske sestre ne morejo več privoščiti življenja v številnih mestnih predelih, za katere skrbijo. »Stanovanja so temeljna pravica!« je pisalo na panojih. Kmalu bo jasno, ali so zagovorniki razlastitve zbrali dovolj podpisov za referendum.
Za ekonomiste klasične nemške liberalne šole so takšna zavzemanja nevaren precedens, sprt s temelji pravne države in preizkušenimi vzorci razvoja gospodarstva in družbe. A pomanjkanje dostopnih stanovanj povzroča skrbi tudi v nekaterih drugih nemških velemestih. Zaradi visoke zaščite najemnikov, nenaklonjenosti zadolževanju ali drugih razlogov kar polovica Nemcev najema stanovanja, kar je v EU svojevrsten rekord, zdaj, ko bi si mnogi radi pomagali z nizkimi obrestmi, pa se tudi pri stanovanjih za nakup cena dviga v nebo. Strokovnjaki menijo, da bi morale oblasti poskrbeti za več zazidljivih površin ter zmanjšati število zahtevnih okoljevarstvenih in drugih predpisov.
Ukrepi proti lastnikom bodo po teh prepričanjih samo še poslabšali položaj, saj bodo investitorji še bolj neradi vlagali v novogradnje, po izkušnjah pa ne zaležejo veliko niti omejevanje višine najemnin in podobni ukrepi. Dve tretjini najemniških stanovanj ponujajo mali lastniki, ki si želijo stabilnega odnosa z najemniki, res pa načrtovalci niso pričakovali tolikšnega priseljevanja v mesta. Na deželi in v manj cvetočih centrih hiše in stanovanja samevajo.
Tudi v berlinskem Kreuzbergu imajo meščani radi svoje parke, otroška igrišča, muzeje in kavarne, a se ne pritožujejo nad enim samim lastnikom stanovanj, ampak kar nad vsemi spremembami na alternativnost tradicionalno ponosnega dela Berlina. Na tržnici Markthalle Neun, ki se je znašla na prvih straneh mestnih časopisov zaradi razprav, ali naj ponudbi ekološko neoporečnega sladoleda, jedi s tofujem, turške delikatese, tapasa in številnih drugih lokalnih in mednarodnih specialitet namesto trgovine s cenejšo hrano dodajo drogerijo, se je zdravilka Elke pritoževala nad »gentrifikacijo«. Še bolj kot novi bogati priseljenci pa jo motijo turisti, ki se zgrinjajo v ta del Berlina. »Nimamo več nobenih vrtcev in trgovin, v moji ulici so samo še restavracije in dilerji, ki 'turijem' ponujajo droge!« je povedala ženska srednjih let, ki v Kreuzbergu živi že dve desetletji, v zadnjem desetletju pa so se na novo sklenjene najemnine podvojile.
»Turške družine se izseljujejo v predmestja, kam pa naj grem jaz? Za Marzahn sem preveč mavrična!« se je obregnila ob vzhodnoberlinsko blokovsko naselje, razvpito zaradi neonacistov. Glede na to, da so najemnine v Münchnu in Hamburgu še veliko višje, pa se tudi v Berlinu razmere najbrž še ne bo kmalu izboljšale. Res pa je dostopnih stanovanj dovolj v sosednji deželi Brandenburg proti meji s Poljsko ali v nekaterih porurskih velemestih, a kdo od ponosnih Berlinčanov bi se hotel preseliti tja?
»Deutsche Wohnen je stroj za ustvarjanje denarja, stanovanja pustijo propadati, da lahko po obnovah dvignejo najemnine!« Tanya je tudi sama najemnica družbe, ki je z več kot sto tisoč stanovanji v nemški prestolnici na vrhu sramotilnega seznama, prav tako Lutful s koreninami iz Bangladeša, ki je v bližini tudi zbiral podpise. »Vsako leto nam zvišujejo najemnine, lani pa sem jih tožil in mi je niso!« Sobotnih demonstracij na berlinskem Alexanderplatzu se je udeležila tudi študentka Kay s samozaposlenim možem in triletnim sinkom. »Če bo šlo tako naprej, se bomo morali izseliti iz Alt-Treptowa in se poleg varstva za našega otroka povsem posloviti tudi od družabnega življenja!«
Z Alexanderplatza so se demonstranti odpravili po bližnji Aleji Karla Marxa, kjer je sodišče podjetju Deutsche Wohnen vendarle preprečilo nakup še enega stanovanjskega bloka. Vsi demonstranti se niso zavzemali za radikalne ukrepe, a so mnogi Berlinčani jezni, da si policisti, učiteljice in medicinske sestre ne morejo več privoščiti življenja v številnih mestnih predelih, za katere skrbijo. »Stanovanja so temeljna pravica!« je pisalo na panojih. Kmalu bo jasno, ali so zagovorniki razlastitve zbrali dovolj podpisov za referendum.
Eno od stanovanjskih zgradb v Berlinu so protestniki opremili s sloganoma »Najemniki proti špekulantom« in »Protest se izplača«. FOTO: AFP
Polovica Nemcev najemnikov
Za ekonomiste klasične nemške liberalne šole so takšna zavzemanja nevaren precedens, sprt s temelji pravne države in preizkušenimi vzorci razvoja gospodarstva in družbe. A pomanjkanje dostopnih stanovanj povzroča skrbi tudi v nekaterih drugih nemških velemestih. Zaradi visoke zaščite najemnikov, nenaklonjenosti zadolževanju ali drugih razlogov kar polovica Nemcev najema stanovanja, kar je v EU svojevrsten rekord, zdaj, ko bi si mnogi radi pomagali z nizkimi obrestmi, pa se tudi pri stanovanjih za nakup cena dviga v nebo. Strokovnjaki menijo, da bi morale oblasti poskrbeti za več zazidljivih površin ter zmanjšati število zahtevnih okoljevarstvenih in drugih predpisov.
Ukrepi proti lastnikom bodo po teh prepričanjih samo še poslabšali položaj, saj bodo investitorji še bolj neradi vlagali v novogradnje, po izkušnjah pa ne zaležejo veliko niti omejevanje višine najemnin in podobni ukrepi. Dve tretjini najemniških stanovanj ponujajo mali lastniki, ki si želijo stabilnega odnosa z najemniki, res pa načrtovalci niso pričakovali tolikšnega priseljevanja v mesta. Na deželi in v manj cvetočih centrih hiše in stanovanja samevajo.
Tudi v berlinskem Kreuzbergu imajo meščani radi svoje parke, otroška igrišča, muzeje in kavarne, a se ne pritožujejo nad enim samim lastnikom stanovanj, ampak kar nad vsemi spremembami na alternativnost tradicionalno ponosnega dela Berlina. Na tržnici Markthalle Neun, ki se je znašla na prvih straneh mestnih časopisov zaradi razprav, ali naj ponudbi ekološko neoporečnega sladoleda, jedi s tofujem, turške delikatese, tapasa in številnih drugih lokalnih in mednarodnih specialitet namesto trgovine s cenejšo hrano dodajo drogerijo, se je zdravilka Elke pritoževala nad »gentrifikacijo«. Še bolj kot novi bogati priseljenci pa jo motijo turisti, ki se zgrinjajo v ta del Berlina. »Nimamo več nobenih vrtcev in trgovin, v moji ulici so samo še restavracije in dilerji, ki 'turijem' ponujajo droge!« je povedala ženska srednjih let, ki v Kreuzbergu živi že dve desetletji, v zadnjem desetletju pa so se na novo sklenjene najemnine podvojile.
»Turške družine se izseljujejo v predmestja, kam pa naj grem jaz? Za Marzahn sem preveč mavrična!« se je obregnila ob vzhodnoberlinsko blokovsko naselje, razvpito zaradi neonacistov. Glede na to, da so najemnine v Münchnu in Hamburgu še veliko višje, pa se tudi v Berlinu razmere najbrž še ne bo kmalu izboljšale. Res pa je dostopnih stanovanj dovolj v sosednji deželi Brandenburg proti meji s Poljsko ali v nekaterih porurskih velemestih, a kdo od ponosnih Berlinčanov bi se hotel preseliti tja?
