Cerkev v Istri ni živa cerkev

Istra je na Hrvaškem vedno veljala za nekaj posebnega. Nikakor ne v negativnem smislu, skoraj vedno v pozitivnem. Zdaj je poreško-puljska škofija brez škofa. Pred dvema letoma je papež dotedanjega škofa Dražena Kutlešo imenoval za koadjutorja, soupravitelja splitsko-makarske nadškofije, nedavno je Kutleša postal tudi predsedujoči Hrvaški škofovski konferenci. In tako Istra ostaja brez prvega pastirja.

Ugibanj je veliko, odgovorov malo oziroma nič. O tem se skoraj vsak dan pogovarjajo tudi duhovniki na svojih sestankih. Sklep pa je, kot je v nedavnem pogovoru za Glas Istre dejal Josip Grbac, župnik iz Umaga, vedno isti: »Mi ne vemo nič!«

Umaški župnik je še dodal, da so se tako duhovniki kot verniki sprijaznili, da gre morda za doslej vsem neznano cerkveno politiko. »Kot da je dogajanje v istrski Cerkvi postalo podobno političnim igricam, povezanim s tem, kdo bo sedel na kateri ministrski položaj. Najbrž je vsem jasno, da ni tako, povprečnemu verniku pa tak pomislek najbrž ni tuj,« pa je omenjeni umaški župnik dodatno pojasnil oziroma zapisal še v kolumni v časniku istrske škofije, imenovanem Ladonja, ter med verniki in širše povzročil dodatne pomisleke.

Škof Dražen Kutleša je pred časom vodil poreško-puljsko škofijo, zdaj vodi splitsko-makarsko, v poreško-puljski pa je zgolj soupravitelj. Mediji ugibajo, da bi ga utegnil Vatikan imenovati za naslednika kardinala Josipa Bozanića, poglavarja hrvaške Rimskokatoliške cerkve. FOTO: Vojko Bašić/Cropix

Živa cerkev le na papirju

Poreško-puljska škofija sicer ima administratorja, ki podpisuje najnujnejše dokumente in dekrete. »Cerkev, ki se ukvarja zgolj z administracijo, pa ni 'živa cerkev',«​ je bil neposreden župnik Grbac in dodal, da istrski duhovniki zdaj komunicirajo z obglavljeno škofijo zgolj in samo s – papirologijo. Zato ni nič nenavadnega, da so zamrli pastorala in celo romanja, zadnje je bilo pred 22 leti v Rim, dogodkov in druženj je malo oziroma skoraj nič.

Vedno več je vprašanj, zakaj Vatikan oziroma papež Frančišek ter »njegov« kadrovski oddelek toliko časa zavlačujeta z imenovanjem novega poreško-puljskega škofa. Argument, da med duhovniki v Istri ni kakovostnega duhovniškega kadra, menda še zdaleč ne drži, saj je navsezadnje papež aprila imenoval prav istrskega duhovnika Milana Zgrablića za soupravitelja Zadrske rimskokatoliške nadškofije.

Mimogrede: ta ima na Hrvaškem poseben status, saj ni del nobene cerkvene province na Hrvaškem, ampak je le hrvaška nadškofija neposredno podvržena Svetemu sedežu. »Ali pa morda prihaja v Istro nadškof iz kakšne druge nadškofije, kar je v zadnjem času skoraj že postalo praksa pri imenovanjih nadškofov?« se sprašujejo v istrskih cerkvenih krogih.

Del samostana Dajla, ki stoji tik ob morju. Za afero naj bi bil takrat po pisanju hrvaškega tiska kriv slovenski kardinal Franc Rode, saj naj bi zakuhal upor hrvaških škofov proti Vatikanu in imel ključno vlogo v sporu med benediktinci iz Italije in poreško-puljsko škofijo glede zemljišč v hrvaški Istri. FOTO: Goran Sebelić/Cropix

Tisti z daljšim spominom pa ugibajo, ali se nemara za vsem skupaj še kar ne vleče kakšen krak afere Dajla, dobro desetletje starega spopada, prvega take vrste v zgodovini Katoliške cerkve, glede vrnitve cerkvenega premoženja. Takrat je zaplet v zvezi s cerkvenim premoženjem v Dajli nastal, ko je papež Benedikt XVI. odločil, da mora poreško-puljska škofija samostan in zemljišče v Dajli vrniti italijanskim benediktincem iz Abbazie di Praglia pri Padovi in jim izplačati štiri milijone evrov odškodnine.

Sledili so istrski »glagoljaški upor« v obliki peticije 90 istrskih duhovnikov proti dejanjem lastnega nadškofa in lastnega papeža (odgovora iz Vatikana niso dobili) pa odločitev, da se Dajla vrne državi, pa državna odločitev … Za Hrvaško je bila afera končana, v Vatikanu pa na vse skupaj morda še niso pozabili. Pravi triler!