V nadaljevanju preberite:

V zadnjih dneh je vnovič aktualna razprava o varnosti zaposlitve nogometnih trenerjev. Kdor pozna problematiko, ve, da ima tudi najranljivejši prekarni delavec v gostinstvu bolj varno službo od najboljšega nogometnega trenerja. Če naj bi bili zaposleni v javni upravi po večini meril najbolj »na varnem«, na drugi strani te zgodbe prebivajo – nogometni trenerji.

Ali konkretno: slovenski javni sektor premore slabih 200.000 zaposlenih, skupna masa bruto plač zanje znaša slabih 6 milijard evrov letno oziroma 30.000 evrov na glavo. V slovenskem nogometu obstaja približno dvajset dobro plačanih delovnih mest za trenerje, njihova skupna masa za letne bruto plače pa znaša čez palec dober milijon evrov. Pri tem so upoštevani tako selektorji reprezentanc kot trenerji, ki delujejo v klubih.

Kdo ve, kako so gradili Prašnikar, Katanec, Zahović in Kek?

Ob tem zevata med javno upravo in nogometnim miljejem drastični tehnični razliki. Prvič, če javni sektor praviloma lahko označimo za stanje avtarkije, velja v nogometnem poslu obratno – za redke ustrezno plačane položaje teoretično kandidira cel svet. Samo v obdobju te sezone je deset slovenskih prvoligašev zaposlovalo trenerje iz Slovenije, Hrvaške, Srbije, Rusije in Španije.

In drugič, razlika zeva tudi v gostoti sit: delodajalec si pri iskanju 190.000 zaposlenih ne more privoščiti ostre kadrovske selekcije, ki je pri nogometnih trenerjih v resnici brutalna. Zgolj slovensko trenersko združenje uradno premore 1690 trenerjev (tisoč šeststo devetdeset), okolica še nekajkrat več!