Charlie Hebdo še vedno uperja bodice na vse strani

Pred natanko petimi leti sta brata Kouachi vdrla v redakcijo francoskega satiričnega tednika in v njej ubila enajst ljudi, med njimi osem članov uredništva.

Objavljeno
07. januar 2020 13.00
Posodobljeno
07. januar 2020 15.34
»Sem Charlie. Mi vsi smo Charlie.« Napis, ki je preplavil Pariz in  druge kraje po svetu dan po terorističnem napadu 7. januarja leta 2015. FOTO: AFP
Obletnica je žalostna, saj je spomin na pokojne, a tudi časi so vse bolj nesvobodno žalobni: zato so pri satiričnem tedniku Charlie Hebdo ob peti obletnici terorističnega napada, v katerem je 7. januarja 2015 umrlo enajst njihovih ljudi, opozorili na novodobne cenzorje, ki nam režejo jezike in šivajo usta – zato da bi bili vse bolj politično korektno previdni in tiho.

Pred natanko petimi leti sta brata Kouachi vdrla v redakcijo satiričnega tednika Charlie Hebdo in v njej ubila enajst ljudi, med njimi osem članov redakcije. Spomnimo, kaj je sledilo: napadalca sta še enega človeka pokončala med begom in jih enajst ranila, medtem je vzporedno sejal smrt Amedy Coulibaly, ki je dan pozneje ubil policistko, še dan potem pa štiri talce, zajete v judovski trgovinici. Na koncu so umrli tudi vsi trije teroristi, zgrozil pa se je domala ves svet; in zato je v tistih težkih časih, tudi politično napornih za tedanjega predsednika Françoisa Hollanda, 11. januarja v Francijo pripotovalo 44 predsednikov držav in premierov. Prišli so, da bi se na tako imenovanem demokratičnem pohodu sočutno prijeli za roke. In medtem ko jim je v Parizu – fizično – sledilo več kot poldrugi milijon pretresenih ljudi, po drugih mestih pa še precej več, se jih je – virtualno – prav tako mnogo spotikalo, češ, kakšen cinizem, zdaj se delajo dobre in prijateljske, a so v resnici odgovorni, če ne kar krivi za teroristično zlo.

image
Nove cenzure ... nove diktature, piše na današnji naslovnici. Ob tem so narisali, kako nas za jezik in vase vleče pametni telefon in na njem aplikacije, kot so »preroški« facebook, twitter, snapchat.
FOTO: Promocijsko gradivo


Kot snežinke


Odtlej je minilo pet let in pavšalno bi lahko rekli, da se je svet vmes še bolj pogreznil v slabo. Obstajajo spletni seznami terorističnih napadov, ki jim tudi v Franciji v resnici ni konca, čeprav se razlikujejo po silovitosti in preštevanju mrtvih: vemo, kako grozljivo strašen za ves svet je bil november 2015, ko je v islamističnih napadih v Parizu umrlo 138 ljudi, še 413 jih je bilo ranjenih. Toda tudi preteklo nedeljo je policija v Metzu ustrelila moškega, ki se je z nožem v roki pognal proti skupini policistov in vpil Allah Akbar. Že dva dni prej je napadalec, identificiran kot salafist, v pariškem predmestju Villejuif zabodel tri ljudi, enega do smrti, zatem je policija ustrelila njega ...

image
Na današnjo obletnico so položili cvetje na nekdanji naslov uredništva tednika Charle Hebdo.
FOTO: AFP


A kakor ob obletnici napada na Charlie Hebdo, ki ga je bilo razumeti kot napad na svobodo govora, opozarjajo ustvarjalci francoske žurnalistične satire, nas moralno in intelektualno najeda ter vse bolj terorizira (na pogled resda nekrvava) politična korektnost. Zato so ob tej priložnosti satirično, kot je zanje značilno, nabodli »nove guruje formatirane misli« oziroma, kot so naslovili tokratni izvod: Nove cenzure ... nove diktature. In ob tem narisali, kako nas za jezik in vase vleče pametni telefon in na njem aplikacije, kot so »preroški« facebook, twitter, snapchat. »Tiransko politično korektno« da je danes tisto, kar ogroža svobodo govora in nas, medtem ko postajamo občutljivi kot snežinke, hromi kot še nikoli.


Piše, riše, zbada


V teh bizarno sprevrženih časih, ki so po eni strani hipergrobi in po drugi hipersenzibilni, je težko delati satirični časopis. Pri Charlie Hebdoju mislijo proti toku že 50 let (časopis je leta 1970 zamenjal revijo Hara-Kiri) in, kot poudarjajo tudi ob tokratni žalostni obletnici, sprožajo ostrice in bodice na vse strani: za mnoge neredko nespodobno, neokusno tudi pod pasom ali čez rob, sploh takrat, ko se obregnejo ob (najbolj) nedotakljive, pa naj gre za voditelje, politične, verske in še druge, pa tudi za skupnosti, interesne, nacionalne, verske, spolnoidentitetne in še kakšne. Medtem ko pišejo, rišejo in zbadajo, se postavljajo tudi proti človeški neumnosti, ki poskuša cenzurirati, kot vemo, celo umetniška dela, naj gre za gledališče ali film, denimo mladinsko in otroško književnost, in se sprašujejo prav tako o prihodnosti časopisne karikature. Ni nepomembna, saj ne razkriva le likovnega talenta in pronicljivosti risarja, ampak prav tako politično, zgodovinsko in žurnalistično kulturo nekega prostora in časa.

image
Nekdanji francoski predsednik François Hollande (levo), županja Pariza Anne Hidalgo in ministrica za pravosodje Nicole Belloubet  na današnji spominski slovesnosti, v kateri so se spomnili terorističnih napadov izpred petih let.
FOTO:AFP


Ne smemo in narobe bi bilo dovoliti, da bi jo v dobi poudarjene občutljivosti, narcisizma, pošminkanih selfijev in prepričevanja prepričanih o trobljenju v isti rog ... dokončno pobili teroristi politične korektnosti. Moralni vatli so danes resda strašno strogi in po drugi strani grozeče licemersko razrahljani, toda že če bežno preletimo naslovnice Charlie Hebdoja, se ustvari vtis, da so vatli francoskih satirikov za vse še naprej bolj ali manj enaki. Čeprav jih je drznost že drago stala: nemalo življenj, ne pa tudi poguma tistih, ki ustvarjajo naprej.