Dan množičnega upora
Kriza v Armeniji: Ljudstvo je začelo splošno stavko in blokado prometne infrastrukture.
Odpri galerijo
Armenski protestniki blokirajo najpomembnejše ulice. FOTO: Reuters
Potem ko v torek parlament ni izvolil za premiera opozicijskega voditelja Nikola Pašinjana, so danes državo znova preplavili protesti. Ponovitev glasovanja bo predvidoma 8. maja.
Množične demonstracije v tej južnokavkaški državi z nekaj manj kot tremi milijoni prebivalcev, ki so skoraj vsi Armenci, so se začele sredi prejšnjega meseca, ko je parlament za novega premiera izvolil prejšnjega predsednika, 63-letnega Serža Sarksjana, ki je vladal državi celo desetletje, kot premier pa bi ohranil oblast, saj so v Armeniji podobno kot v sosednji Gruziji z ustavnimi spremembami državo iz predsedniške spremenili v parlamentarno.
Množični upor pod vodstvom nekdanjega novinarja in opozicijskega politika, 42-letnega Nikola Pašinjana, je privedel do odstopa Sarksjana, ki je sicer pred dvema letoma napovedal, da se ne bo potegoval za položaj predsednika vlade. V vladajoči republikanski stranki, ki je na lanskih volitvah dobila skoraj polovico glasov, so napovedali predčasne volitve, a Pašinjan, čigar koalicija je lani zbrala manj kot 8 odstotkov glasov, ni privolil, da bi te pripravili po sedanjih »korumpiranih« pravilih. Hotel je, da bi kot premier do novih parlamentarnih volitev sam vodil državo.
V torek so mu prekrižali načrte republikanski poslanci, ki so glasovali proti njemu, zato je veteran armenskih protestov pozval ljudstvo, naj se znova poda na ulice, pripravi splošno stavko in zapre najpomembnejšo prometno infrastrukturo po državi. Pašinjan, ki se je po podobnih, a precej bolj krvavih demonstracijah, pred desetimi leti moral skrivati pred oblastmi, bo dobil novo priložnost 8. maja, ko se bo parlament ponovno odločal, ali ga bo izbral za predsednika vlade.
Protiruska revolucija?
Zahodni mediji so armensko dogajanje razglasili za »barvno revolucijo«, ki da je uperjena proti Rusiji. Ruska opozicija je pozdravila ljudski upor v Armeniji, vendar je demokratične spremembe pohvalila tudi tiskovna predstavnica ruskega zunanjega ministrstva Marija Zaharova, ki je na družabnem omrežju zapisala: »Armenija, Rusija je vedno s tabo.« Zato se je Pietro Shakarian, ki na državni univerzi v Ohiu pripravlja disertacijo iz ruske zgodovine, v ameriški reviji Nation pošalil, da je edina stvar, ki združuje Zaharovo in ruskega opozicijskega politika Aleksandra Navalnega, »ljubezen do Armenije«.
Poučeni analitiki že od začetka sedanjih vrenj trdijo, da si opozicija po morebitnem prihodu na oblast ne bo privoščila, da bi Armenija, ki ima za sosede takšne »prijatelje«, kakršna sta Azerbajdžan in Turčija, pretrgala dobre odnose z Rusijo, ki ima v drugem največjem armenskem mestu Gjumri svoje vojaško oporišče. »Armenija je obkrožena s sovražniki. Rusijo potrebuje zaradi lastnega obstoja,« je zapisal profesor zgodovine in mednarodnih odnosov na gruzijski državni univerzi v Tbilisiju Emil Evdalijani. Ruski analitik Anatolij Karlin je pred dnevi ponovil večkrat zapisano trditev, da Armenija bolj potrebuje Rusijo kakor Rusija Armenijo, hkrati je opozoril, da je v Rusiji, kjer živi skoraj toliko Armencev kot v domovini, eden od najmočnejših lobijev prav armenski, ki edini dejansko vpliva na rusko zunanjo politiko. Po današnjih poročilih iz Gorskega Karabaha, območja »zamrznjenega konflikta«, ki je formalno del Azerbajdžana, dejansko pa mu vladajo iz Armenije, bodo v Erevanu nujno potrebovali rusko podporo. Od tam so sporočili, da Azerbajdžan, ki za oborožitev namenja toliko denarja, kolikor znaša celoten armenski proračun, kopiči vojsko na mejah s Karabahom.
V Bakuju so pozdravili spremembe v »sovražni sosedi«. »Po odhodu vojaškega režima diktatorja Serža Sarksjana se nadejamo, da bodo v Armeniji prišle na oblast razumnejše politične sile,« je izjavil tiskovni predstavnik azerbajdžanskega zunanjega ministrstva Hikmet Hajiyev.
Dobri odnosi z vsemi
Pašinjan, čigar stališča do Gorskega Karabaha niso nič kaj drugačna od Sarksjanovih, je tik pred ponedeljkovim neuspešnim glasovanjem povedal predstavnikom ljudstva, da je za opozicijo Rusija strateški partner in da njegovo gibanje ne ogroža tesne povezave z Moskvo. »Če bom izvoljen, bo Armenija ostala članica Evrazijske ekonomske unije in Organizacije kolektivnega varnostnega sporazuma,« je izjavil opozicijski voditelj. Ko se je prejšnji predsednik države in odstopli premier Sarksjan odpovedal pridružitvenemu sporazumu z Evropsko unijo ter včlanil državo v prorusko ekonomsko unijo, je Armenija poskusila voditi politiko obojega: vzpostaviti čim tesnejše povezave z Moskvo in Brusljem. Podobno strategijo približevanja EU je obljubil Pašinjan. »Naredili bomo vse za odpravo vizumov za vstop v EU za armenske državljane,« je dejal. Poleg tega je zagotovil, da bo naredil potrebne korake za izboljšanje »prijateljskih odnosov z ZDA«.
Množične demonstracije v tej južnokavkaški državi z nekaj manj kot tremi milijoni prebivalcev, ki so skoraj vsi Armenci, so se začele sredi prejšnjega meseca, ko je parlament za novega premiera izvolil prejšnjega predsednika, 63-letnega Serža Sarksjana, ki je vladal državi celo desetletje, kot premier pa bi ohranil oblast, saj so v Armeniji podobno kot v sosednji Gruziji z ustavnimi spremembami državo iz predsedniške spremenili v parlamentarno.
Množični upor pod vodstvom nekdanjega novinarja in opozicijskega politika, 42-letnega Nikola Pašinjana, je privedel do odstopa Sarksjana, ki je sicer pred dvema letoma napovedal, da se ne bo potegoval za položaj predsednika vlade. V vladajoči republikanski stranki, ki je na lanskih volitvah dobila skoraj polovico glasov, so napovedali predčasne volitve, a Pašinjan, čigar koalicija je lani zbrala manj kot 8 odstotkov glasov, ni privolil, da bi te pripravili po sedanjih »korumpiranih« pravilih. Hotel je, da bi kot premier do novih parlamentarnih volitev sam vodil državo.
V torek so mu prekrižali načrte republikanski poslanci, ki so glasovali proti njemu, zato je veteran armenskih protestov pozval ljudstvo, naj se znova poda na ulice, pripravi splošno stavko in zapre najpomembnejšo prometno infrastrukturo po državi. Pašinjan, ki se je po podobnih, a precej bolj krvavih demonstracijah, pred desetimi leti moral skrivati pred oblastmi, bo dobil novo priložnost 8. maja, ko se bo parlament ponovno odločal, ali ga bo izbral za predsednika vlade.
Protiruska revolucija?
Zahodni mediji so armensko dogajanje razglasili za »barvno revolucijo«, ki da je uperjena proti Rusiji. Ruska opozicija je pozdravila ljudski upor v Armeniji, vendar je demokratične spremembe pohvalila tudi tiskovna predstavnica ruskega zunanjega ministrstva Marija Zaharova, ki je na družabnem omrežju zapisala: »Armenija, Rusija je vedno s tabo.« Zato se je Pietro Shakarian, ki na državni univerzi v Ohiu pripravlja disertacijo iz ruske zgodovine, v ameriški reviji Nation pošalil, da je edina stvar, ki združuje Zaharovo in ruskega opozicijskega politika Aleksandra Navalnega, »ljubezen do Armenije«.
Vodja opozicije je pozval k državljanski nepokorščini in novim protestom.
Poučeni analitiki že od začetka sedanjih vrenj trdijo, da si opozicija po morebitnem prihodu na oblast ne bo privoščila, da bi Armenija, ki ima za sosede takšne »prijatelje«, kakršna sta Azerbajdžan in Turčija, pretrgala dobre odnose z Rusijo, ki ima v drugem največjem armenskem mestu Gjumri svoje vojaško oporišče. »Armenija je obkrožena s sovražniki. Rusijo potrebuje zaradi lastnega obstoja,« je zapisal profesor zgodovine in mednarodnih odnosov na gruzijski državni univerzi v Tbilisiju Emil Evdalijani. Ruski analitik Anatolij Karlin je pred dnevi ponovil večkrat zapisano trditev, da Armenija bolj potrebuje Rusijo kakor Rusija Armenijo, hkrati je opozoril, da je v Rusiji, kjer živi skoraj toliko Armencev kot v domovini, eden od najmočnejših lobijev prav armenski, ki edini dejansko vpliva na rusko zunanjo politiko. Po današnjih poročilih iz Gorskega Karabaha, območja »zamrznjenega konflikta«, ki je formalno del Azerbajdžana, dejansko pa mu vladajo iz Armenije, bodo v Erevanu nujno potrebovali rusko podporo. Od tam so sporočili, da Azerbajdžan, ki za oborožitev namenja toliko denarja, kolikor znaša celoten armenski proračun, kopiči vojsko na mejah s Karabahom.
V Bakuju so pozdravili spremembe v »sovražni sosedi«. »Po odhodu vojaškega režima diktatorja Serža Sarksjana se nadejamo, da bodo v Armeniji prišle na oblast razumnejše politične sile,« je izjavil tiskovni predstavnik azerbajdžanskega zunanjega ministrstva Hikmet Hajiyev.
Dobri odnosi z vsemi
Pašinjan, čigar stališča do Gorskega Karabaha niso nič kaj drugačna od Sarksjanovih, je tik pred ponedeljkovim neuspešnim glasovanjem povedal predstavnikom ljudstva, da je za opozicijo Rusija strateški partner in da njegovo gibanje ne ogroža tesne povezave z Moskvo. »Če bom izvoljen, bo Armenija ostala članica Evrazijske ekonomske unije in Organizacije kolektivnega varnostnega sporazuma,« je izjavil opozicijski voditelj. Ko se je prejšnji predsednik države in odstopli premier Sarksjan odpovedal pridružitvenemu sporazumu z Evropsko unijo ter včlanil državo v prorusko ekonomsko unijo, je Armenija poskusila voditi politiko obojega: vzpostaviti čim tesnejše povezave z Moskvo in Brusljem. Podobno strategijo približevanja EU je obljubil Pašinjan. »Naredili bomo vse za odpravo vizumov za vstop v EU za armenske državljane,« je dejal. Poleg tega je zagotovil, da bo naredil potrebne korake za izboljšanje »prijateljskih odnosov z ZDA«.
