Dialog med Madridom in Barcelono
Španski premier in njegov katalonski kolega se bosta srečala 9. julija.
Odpri galerijo
Novi španski premier Pedro Sánchez ima prožnejši pristop do Katalonije od predhodnika Rajoya. FOTO: AP
Odkar je Španija v rokah socialista Pedra Sáncheza, se zdijo demokratični toni blažji in politična psihologija prijaznejša, še več: dialog med uradnim Madridom in Barcelono postaja realnost. Predsednika španske in katalonske vlade, Sánchez in Quim Torra, se bosta, kot je določen datum, sestala 9. julija.
Medtem ko ni malo upanja, da se bo močno skrhano razmerje popravilo med novima nacionalno vlado in katalonsko oblastjo, kralj Filip VI. še naprej kaže, da ni pripravljen podati roke katalonskim političnim voditeljem. V Barceloni zadnje dneve jasno in glasno ponavljajo, kako pričakujejo od monarha, da se bo srečal s Torro, in predvsem opravičilo, ker v govoru po referendumu 1. oktobra ni obsodil policijskega nasilja nad volivci, s čimer je prilil olja na ogenj in skoraj zamočil zgodovino. Katalonski predsednik Quim Torra je že pozval kralja, naj ga sprejme, a je ta prošnjo samo predal premieru Sánchezu, vlada pa je potem predlagala srečanje predsednikov 9. julija. Zato ne preseneča, da kar 80 odstotkov Kataloncev, kot so pokazali rezultati nedavne ankete in izpostavlja katalonska tiskovna agencija, ne mara Filipa VI. Na lestvici od nič do deset ga je 60 odstotkov vprašanih ocenilo z nič. Za povrhu so mu vnaprej odrekli dobrodošlico v nemalo katalonskih mestih: monarh je v njih persona non grata.
Julijsko srečanje bo ključno za špansko-katalonski dialog in utegne razkriti pravi obraz nove španske vlade: koliko ji je v resnici do rešitve katalonske problematike. Ta je, vemo, večplastna, saj zadeva tako referendum 1. oktobra in pozneje spodletelo razglasitev samostojnosti kot pereče vprašanje političnih zapornikov (devet nekdanjih voditeljev že mesece ždi za zapahi v Madridski regiji) in usode tistih sodno preganjanih politikov, ki so se zatekli v eksil. Seveda se ne bo mogoče izogniti niti za mnoge spornemu 155. členu španske ustave, z aktivacijo katerega si je Madrid podredil Katalonijo, kakor tudi ne ekonomskim posledicam. Postavlja se vprašanje, koliko bo socialist Sánchez pripravljen »popustiti« independentistu Torri, ki je vnaprej zahteval odprta pogajanja »brez vnaprejšnjega pogojevanja«.
Za zdaj je v Madridu zdržema slišati, da »ni govora«, da bi bila tema pogovora morebitna neodvisnost. V Barceloni, nasprotno, vztrajajo, da je treba prisluhniti katalonskemu hrepenenju po samostojnosti, saj si je želita več kot dva milijona Kataloncev – toliko jih je na zadnjih volitvah podprlo independentistične stranke, ki zdaj zasedajo v 135-članskem parlamentu 70 sedežev. Pretvarjati se, da je nevidnih več kot dva milijona ljudi v 7,5-milijonski Kataloniji, ne more biti prava pot iz krize, poudarjajo mnogi demokratični glasovi. Za primerjavo ponavljajo, da je unionističnih poslancev v katalonskem parlamentu 57, dodatnih osem pa takih, ki niso niti za samostojnost niti proti njej, podpirajo pa referendum o samoodločbi. V regionalnem parlamentu se medtem naprej ostrijo nasprotja, kajti s Torro še vedno noče sesti za skupno mizo Inés Arrimadas, vodja opozicijskih Ciutadans (Državljani). Prepričana je, da se predsednik vede kot voditelj samo tistih Kataloncev, ki hočejo samostojnost. V nos ji gre tudi rumena pentlja, ki jo je kot simbol solidarnosti s priprtimi in pregnanimi politiki (na vladni palači) izobesila vladajoča struja.
Čeprav je negotovosti med Madridom in Barcelono še veliko in je pred 9. julijem težko preigrati, koliko je med Sánchezom in Torro v resnici težko premostljive politične trme, nova socialistična nacionalna vlada kaže »dobro voljo« do Katalonije. Potem ko je ob prevzemu oblasti nemudoma deaktivirala zloglasen 155. člen, v okviru katerega je njena konservativna predhodnica pod razdiralno taktirko Mariana Rajoya pozaprla vsa katalonska predstavništva po svetu, je katalonski zunanji minister Ernest Maragall pred kratkim napovedal, da jih bodo v kratkem in najpozneje v šestih mesecih spet začeli odpirati. Nemudoma bodo odprli vrata delegacij v Londonu, Rimu, Berlinu, New Yorku in Washingtonu ter v Švici; na srednji rok jih je pričakovati v Parizu, na Portugalskem, Balkanu ali na severu Evrope oziroma kaki drugi celini; v zadnji fazi (do konca leta) pa še na območju Sredozemlja, na Bližnjem vzhodu, v Severni Afriki, Aziji ali Latinski Ameriki. Znova naj bi osnovali tudi Diplocat, katalonski svet za javno diplomacijo, ki je bil med nedavno špansko nadvlado razpuščen. V Rajoyevem Madridu so bili prepričani, da je eno od gojišč katalonskega separatizma.
Medtem ko ni malo upanja, da se bo močno skrhano razmerje popravilo med novima nacionalno vlado in katalonsko oblastjo, kralj Filip VI. še naprej kaže, da ni pripravljen podati roke katalonskim političnim voditeljem. V Barceloni zadnje dneve jasno in glasno ponavljajo, kako pričakujejo od monarha, da se bo srečal s Torro, in predvsem opravičilo, ker v govoru po referendumu 1. oktobra ni obsodil policijskega nasilja nad volivci, s čimer je prilil olja na ogenj in skoraj zamočil zgodovino. Katalonski predsednik Quim Torra je že pozval kralja, naj ga sprejme, a je ta prošnjo samo predal premieru Sánchezu, vlada pa je potem predlagala srečanje predsednikov 9. julija. Zato ne preseneča, da kar 80 odstotkov Kataloncev, kot so pokazali rezultati nedavne ankete in izpostavlja katalonska tiskovna agencija, ne mara Filipa VI. Na lestvici od nič do deset ga je 60 odstotkov vprašanih ocenilo z nič. Za povrhu so mu vnaprej odrekli dobrodošlico v nemalo katalonskih mestih: monarh je v njih persona non grata.
Do kam?
Julijsko srečanje bo ključno za špansko-katalonski dialog in utegne razkriti pravi obraz nove španske vlade: koliko ji je v resnici do rešitve katalonske problematike. Ta je, vemo, večplastna, saj zadeva tako referendum 1. oktobra in pozneje spodletelo razglasitev samostojnosti kot pereče vprašanje političnih zapornikov (devet nekdanjih voditeljev že mesece ždi za zapahi v Madridski regiji) in usode tistih sodno preganjanih politikov, ki so se zatekli v eksil. Seveda se ne bo mogoče izogniti niti za mnoge spornemu 155. členu španske ustave, z aktivacijo katerega si je Madrid podredil Katalonijo, kakor tudi ne ekonomskim posledicam. Postavlja se vprašanje, koliko bo socialist Sánchez pripravljen »popustiti« independentistu Torri, ki je vnaprej zahteval odprta pogajanja »brez vnaprejšnjega pogojevanja«.
Za zdaj je v Madridu zdržema slišati, da »ni govora«, da bi bila tema pogovora morebitna neodvisnost. V Barceloni, nasprotno, vztrajajo, da je treba prisluhniti katalonskemu hrepenenju po samostojnosti, saj si je želita več kot dva milijona Kataloncev – toliko jih je na zadnjih volitvah podprlo independentistične stranke, ki zdaj zasedajo v 135-članskem parlamentu 70 sedežev. Pretvarjati se, da je nevidnih več kot dva milijona ljudi v 7,5-milijonski Kataloniji, ne more biti prava pot iz krize, poudarjajo mnogi demokratični glasovi. Za primerjavo ponavljajo, da je unionističnih poslancev v katalonskem parlamentu 57, dodatnih osem pa takih, ki niso niti za samostojnost niti proti njej, podpirajo pa referendum o samoodločbi. V regionalnem parlamentu se medtem naprej ostrijo nasprotja, kajti s Torro še vedno noče sesti za skupno mizo Inés Arrimadas, vodja opozicijskih Ciutadans (Državljani). Prepričana je, da se predsednik vede kot voditelj samo tistih Kataloncev, ki hočejo samostojnost. V nos ji gre tudi rumena pentlja, ki jo je kot simbol solidarnosti s priprtimi in pregnanimi politiki (na vladni palači) izobesila vladajoča struja.
Dober znak
Čeprav je negotovosti med Madridom in Barcelono še veliko in je pred 9. julijem težko preigrati, koliko je med Sánchezom in Torro v resnici težko premostljive politične trme, nova socialistična nacionalna vlada kaže »dobro voljo« do Katalonije. Potem ko je ob prevzemu oblasti nemudoma deaktivirala zloglasen 155. člen, v okviru katerega je njena konservativna predhodnica pod razdiralno taktirko Mariana Rajoya pozaprla vsa katalonska predstavništva po svetu, je katalonski zunanji minister Ernest Maragall pred kratkim napovedal, da jih bodo v kratkem in najpozneje v šestih mesecih spet začeli odpirati. Nemudoma bodo odprli vrata delegacij v Londonu, Rimu, Berlinu, New Yorku in Washingtonu ter v Švici; na srednji rok jih je pričakovati v Parizu, na Portugalskem, Balkanu ali na severu Evrope oziroma kaki drugi celini; v zadnji fazi (do konca leta) pa še na območju Sredozemlja, na Bližnjem vzhodu, v Severni Afriki, Aziji ali Latinski Ameriki. Znova naj bi osnovali tudi Diplocat, katalonski svet za javno diplomacijo, ki je bil med nedavno špansko nadvlado razpuščen. V Rajoyevem Madridu so bili prepričani, da je eno od gojišč katalonskega separatizma.
