Diplomatska zaostritev brez primere

Italija in Francija ne pomnita tako slabih odnosov, seznam žaljivk, zlasti italijanskih, je dolg.
Objavljeno
11. februar 2019 10.00
Posodobljeno
11. februar 2019 10.00
Emmanuel Macron Foto Ludovic Marin Afp
Potem ko se je podpredsednik italijanske vlade Luigi Di Maio sestal s predstavniki rumenih jopičev, je Francija odpoklicala svojega veleposlanika v Rimu. Poteza je skrajna zaostritev dvostranskega konflikta, ki traja več mesecev. Odnosi so krizni in brez precedensa.

Simbolni odpoklic ambasadorja v Italiji je prvi, odkar je ta leta 1940 napovedala vojno Franciji. Čeprav gre za začasen ukrep, velja za ostro diplomatsko potezo, ki je redkost med zaveznicami v Evropski uniji.

Trenja med sosednjima državama trajajo že dlje časa, njuni konflikti so bili doslej povezani predvsem s priseljensko politiko. Politična govorica pa se je brutalno zaostrila v zadnjem času, ostre, žaljive opazke prihajajo predvsem z italijanske strani in v obliki osebnih napadov voditelja Lige, skrajnega desničarja Mattea Salvinija na predsednika Emmanuela Macrona. Zadeve so eskalirale pred dnevi, ko se je voditelj Gibanja 5 zvezd v bližini Pariza nenapovedano sestal s člani gibanja rumenih jopičev. Di Maio je na twitterju objavil fotografijo srečanja z voditeljem Christophom Chalençonom in drugimi, ki nameravajo kandidirati na volitvah v evropski parlament.

image
Matteo Salvini Foto Alberto Pizzoli Afp


Osnovna kurtoazija bi terjala, da bi o tem vsaj obvestil tukajšnjo vlado, je obisk komentiral francoski tiskovni predstavnik, vendar je bil sestanek presenečenje celo za italijansko zunanje ministrstvo. Francija je že več mesecev predmet »ponavljajočih se obtožb, neutemeljenih napadov in ekstremnih izjav, kakršnih ne pomnimo od konca druge svetovne vojne«, je sporočilo francosko ministrstvo za zunanje zadeve. »Zadnja provokacija je nesprejemljiva za sosednji državi in partnerici v osrčju Evropske unije.«

Prvak stranke petih zvezd je že pred tem večkrat zaporedoma očital francoski vladi ultraliberalno politiko in izrekel podporo protestnemu gibanju, ki nastopa proti predsedniku republike Macronu. Francija ga je posvarila, naj se ne vmešava v njeno notranjo politiko, uradni Pariz je že ob prejšnjih izjavah Di Maia poklical na zagovor italijansko veleposlanico v Franciji. Spor so dodatno zaostrile izjave tega istega rimskega politika, ki je sosedi očital kolonializem v Afriki in načrtno siromašenje tamkajšnjih držav. Nato je neobičajno srečanje podpredsednika rimske vlade z rumenimi jopiči izbilo sodu dno. Medtem ko se je pričakovano oglasil Salvini, se, absurdno, sam ponudil za pogovore z Macronom, pa premier Giuseppe Conte in predsednik Sergio Mattarella poskušata pomiriti napeto ozračje.

image
Luigi Di Maio Foto Vincenzo Pinto Afp

 

Vse slabši odnosi od nastopa vlade v Rimu


Odkar je oblast junija lani prevzela populistično-nacionalistična vlada Gibanja 5 zvezd in Lige, se odnosi nenehno slabšajo. Vladi se spopadata glede številnih tem, najbolj žgoča je priseljevanje. Medtem ko Francija kritizira Italijo, ker ne dovoli izkrcanja migrantov v svojih pristaniščih, Italija Francijo obtožuje dvoličnosti, češ da sama zapira meje. Glede tega imajo Italijani prav, podobno kot je odnose že pred časom obtežila tudi predsednikova govorica o »nacionalistični gobavosti«, ki spodjeda Evropo.

Demonstracije v Rimu
Demonstracije v Rimu
Več sto tisoč ljudi, zbranih na protestih pod vodstvom italijanskih sindikatov, je v soboto od vlade terjalo politiko, bistveno bolj daljnosežno od tega, kar ponujajo populisti in nacionalisti Gibanja 5 zvezd in Lige. »Potrebujemo obsežen program investicij« za rast in razvoj, je zahteval Maurizio Landini, novi voditelj CGIL, najpomembnejšega sindikata v državi.
Velika manifestacija sindikatov CGIL, CISL in UIL pomeni jasen in močan signal vladi. To so največji protesti v zadnjih štirih letih in resno opozorilo premieru Conteju in podpredsednikoma vlade Di Maiu in Salviniju. Čeprav je v zadnjih mesecih vladalo zatišje, so se sindikati ­– imajo več kot deset milijonov članov – vrnili na trge in ulice. O vladnih ukrepih glede razvoja, trga dela, državljanskega dohodka in pokojninske reforme imajo očitno precej drugačno mnenje od vlade. V proteste so pritegnili delavce, upokojence, mlade in brezposelne od vsepovsod. V soboto so prišli v Rim z vseh koncev Italije, udeležbo so zagotovili s posebnimi vlaki, avtobusi, nizkocenovnimi leti. Udeležba je bila množična, med protestniki so bili tudi bivši premier in voditelj Demokratske stranke Massimo D'Alema, legendarna sindikalistka, nekdanja voditeljica CGIL Susanna Camusso, igralec Luca Zingaretti, lik inšpektorja Montalbana iz Camillerijevih romanov.
Protesti pod geslom »Prihodnost za delo« so potekali mirno in z jasnimi zahtevami. Italija je v zelo težkem ekonomskem položaju in z eno nogo v recesiji, je povedala ena od sindikalnih voditeljic, vlada mora spremeniti smer.


Odpoklic veleposlanika Christiana Masseta je pokazal, kako zelo so skaljeni odnosi med sosednjimi državama, partnericama EU, obema ustanovnima članicama evropske šesterice. Državi sta zelo povezani na vseh ravneh, politično, ekonomsko, kulturno, zdajšnja trenja pa so dobila neslutene razsežnosti celo na področju mednarodnega kulturnega sodelovanja. Stvari so šle tako daleč, da je negotova izposoja del Leonarda da Vincija za veliko retrospektivno razstavo v Louvru. Zaostrovanje in nevzdržne izjave na račun Francije si je privoščila namestnica ministra za kulturo, ki prihaja iz vrst Salvinijeve Lige.

Krizni odnosi med Italijo in Francijo so te dni zasedli prve strani mednarodnih časnikov. Kritično do Italije ni samo francosko časopisje ­– katoliški La Croix, denimo, piše, da gre za degradacijo javne debate, ki zdaj ni več zamejena samo na nacionalni prostor, ampak je postala internacionalna –, ampak malone vsi. S populisti v vladi so politične razlike v Evropi povzdignjene na raven diplomatskega spora, je zapisal New York Times. »Kažejo se čedalje večja trenja v samem jedru Evrope, to so povzročili populisti, ki hočejo razgraditi sedemindvajseterico in okrepiti protievropsko čezmejno zavezništvo pred majskimi evropskimi volitvami.« Belgijski Le Soir komentira, da gre pri srečanju italijanskih populistov z rumenimi jopiči za vmešavanje v francoske notranje zadeve. Britanski FT, običajno kritičen do francoskega predsednika, pa ugotavlja, da italijanska vladajoča politika uporablja Francijo za grešnega kozla, to je priročna alternativa neposrednim napadom na Bruselj in institucije.