Dvajset let Evropske centralne banke

Skrbniki evra so še vedno v sporu zaradi zelo ohlapne denarne politike.
Objavljeno
02. junij 2018 06.00
Posodobljeno
01. junij 2018 21.21
Predsednik Draghi (na fotografiji) na skoraj vsaki tiskovni konferenci poudarja nujnost strukturnih reform, a zdaj prav njegova domovina Italija preizkuša te temelje skupne evropske valute.
Berlin – »Ponosni slavimo dvajset let služenja 340 milijonom Evropejcev, ki vsak dan uporabljajo evro,« ob okrogli obletnici sporočajo na spletni strani Evropske centralne banke (ECB). Še posebno v Nemčiji, kjer je sedež ECB, pa so številni ekonomisti bolj kritični.

V ECB poudarjajo, da skupaj s centralnimi bankami držav članic skupne evropske valute »pazijo na evro, zato se lahko danes in jutri zanesete na njegovo vrednost« in res so v preteklem desetletju trdo delali. Ameriška nepremičninska kriza je razkrila veliko zadolženost nekaterih evrskih držav, po Grčiji pa se je ta razširila na več drugih držav in večkrat so se bali celo za obstoj skupne evropske valute. Dileme je julija 2012 presekal Mario Draghi, ki je v Londonu izrekel čarobne besede »karkoli bo potrebno« za rešitev evra v mandatu ECB.

Tako kot pri večini sodobnih gospodarskih vprašanj je strokovna javnost razdeljena tudi pri oceni dela sedanjega predsednika ECB. Zagovorniki verjamejo, da brez odločne in nekovencionalne denarne politike, ki jo je uvedel, skupne evropske valute ne bi bilo več, nasprotniki pa prav tem nenavadnim prijemom pripisujejo nerazčiščene gospodarske odnose v evrskem območju. Po njihovem prepričanju poplave poceni denarja ne dovoljujejo, da bi na trgu preživeli le tisti, ki si z inovativnostjo to zaslužijo. Če je zelo ohlapna denarna politika upravičena takoj po krizi, so dolgoročno rekordno nizke ali celo negativne obrestne mere skupaj z velikopoteznimi nakupi državnih obveznic in drugih vrednostnih papirjev tvegane, verjamejo kritiki.

  • 340 milijonom Evropejcev vsak dan uporablja evro.
  • Rekordno nizke ali celo negativne obrestne mere so tvegane.
  • Strokovna javnost je razdeljena na kritike in zagovornike predsednika ECB.
  • Nemci se bojijo, da bodo morali spet prevzeti levji delež reševanja držav in bank.


ECB se je do zdaj sklicevala na inflacijo, ki naj bi bila po vztrajnem ponavljanju Maria Draghija na tiskovnih konferencah »blizu, a pod dvema odstotkoma«. Kaj pa zdaj, ko so namerili že 1,9 odstotka, še aprila pa le 1,2 odstotka? Je ECB z zavračanjem zvišanja obresti in ambicioznim programom kvantitativnega sproščanja izstrelila vse topove prav v času, ko jih bo morda kmalu spet potrebovala? Italijanska politična kriza je spet opozorila na nevarnosti visoko zadolženih držav z bankami, obremenjenimi s slabimi krediti.
 

Pozivi k zapravljanju, ne varčevanju


Predsednik Draghi na skoraj vsaki tiskovni konferenci poudarja nujnost strukturnih reform, a zdaj prav njegova domovina Italija preizkuša te temelje skupne evropske valute. Evropo povrhu tega pretresajo ameriške trgovinske sankcije in celo v solidni Nemčiji niso enako solidne vse banke. Deutsche Bank, ki si je opekla prste v tekmovanju s svetovnimi investicijskimi bankami, so pri bonitetni hiši Standard & Poor’s pravkar znižali boniteto na BBB+.

V takšnem položaju Nemce še dodatno jezijo pozivi z najvišjih položajev ECB, naj končno nehajo varčevati in se lotijo zapravljanja denarja. Vsaj odhajajoči podpredsednik ECB Vítor Constâncio jim je priporočil, naj izkoristijo rekordno nizke obresti, čeprav bi se morali zato malo zadolžiti. Nemci v evropski primerjavi res posedujejo malo nepremičnin in so zelo zadržani pri nakupovanju delnic, toda ali je res naloga visokega predstavnika ECB priporočanje bolj lahkomiselnega življenja? Za kritike ECB je tudi to dokaz dokončne oddaljitve evrske ustanove od nemških načel pametnega gospodarjenja z denarjem in drugim.

Nemci se bojijo, da bodo morali na koncu spet sami prevzeti levji delež reševanja držav in bank, pod predsednikom Emmanuelom Macronom pa jih celo najtesnejši partnerji Francozi prepričujejo o zanje dvomljivem načinu reševanja evrskega območja z skupnim evrskim proračunom, finančnim ministrom in varščinami. Vsaj konservativno in liberalno usmerjeni med njimi vztrajajo pri povezavah zadolževanja s tveganji, kar pomeni tudi zmanjšanje slabih kreditov, primerno stečajno zakonodajo, in če se zalomi, najprej odgovornost lastnikov. V omejena skupna sredstva bi privolili le, če bi podeljevanje teh lahko pogojevali z gospodarskimi reformami, pravno državo in drugimi zahtevami.