Edinci in drugi dobri izgovori
Morda bodo v novi generaciji Kitajcev boljši nogometaši, edinci so se namreč pokazali za brezupne.
Odpri galerijo
Kitajski ljubitelji nogometa med ogledom uvodne tekme SP med Rusijo in Savdsko Arabijo v enem od pekinških barov. FOTO: Reuters
Kitajska je na svetovnem prvenstvu. Ne z nogometno reprezentanco, ki se ji tudi tokrat ni uspelo uvrstiti na prvenstvo, ampak s približno 100.000 navijači, ki so odpotovali v Rusijo, da bi uživali v dobri igri in podprli svoje priljubljene igralce, ter z osmimi igralci, ki pripadajo različnim državnim reprezentancam in sicer igrajo v kitajski superligi.
Kitajska bo navzoča tudi s 100.000 sladkovodnimi raki, ki so jih tik pred začetkom prvenstva v Moskvi odposlali z vlakom iz Wuhana, glavnega mesta osrednje kitajske pokrajine Hubei, da bi jih kitajski pa tudi drugi navijači hrustali ob pivu kot malico, ki jih navdihuje med navijanjem.
Raki, ki so začinjeni s česnom in čilijem ter rahlo prekuhani, Kitajci pa jim največkrat pravijo »majhni jastogi«, so postali priljubljen spremljevalec vseh televizijskih prenosov nogometnih tekem. Prav zaradi svetovnega prvenstva letos pričakujejo rekordno prodajo teh rakov (300 milijard juanov oziroma 48 milijard dolarjev), največji kitajski internetni prodajalec Alibaba pa je uvedel posebno službo za nočne dostave, vse dokler traja prvenstvo v Rusiji. Na Kitajskem je več kakor 200 milijonov ljubiteljev nogometa in vsaj toliko jih bo prihodnji mesec preživelo pred televizorji doma in v restavracijah. »Majhni jastogi« bodo nepogrešljiv del športne vročice, tudi če pri najpomembnejšem dogodku sezone ne bo kitajskih nogometašev.
Kakšna denuklearizacija Korejskega polotoka?! Kakšna trgovinska vojna z ZDA?! Kitajci v dolgih nočnih urah zadnje dni razpravljajo o razlogih, zakaj njihova država z 1,3 milijarde ljudi še vedno ne more zbrati 22 odličnih igralcev, zaradi katerih bi lahko bila Kitajska izjemno ponosna … in zaradi katerih bi po njihovih zmagah na zeleni površini iztrebili celotno globalno populacijo rečnih rakov.
Manu Merino, eden od več španskih trenerjev v nogometni šoli Evergrande v mestu Qingyuan v pokrajini Kanton na jugu države, meni, da je kitajski nogomet še vedno zelo slab predvsem zaradi dolgotrajne politike enega otroka. Kar 37 let so kitajske družine smele imeti samo enega potomca in v državi, v kateri je še vedno pomembneje imeti sina, je edinec najpogosteje odraščal sredi mešanice neomejenih privilegijev in nenaravnega stresa. Obe babici in oba dedka so ga nosili na svojih hrbtih tudi po tem, ko je že zdavnaj shodil, starši pa so pozorno skrbeli zanj in mu stregli. In morda prav zato, ker so prejšnje generacije tako trpele zaradi vseh težav življenja v revščini, je bilo vse manj tistih staršev, ki so brez zadržkov dovolili svojim edincem, da so igrali grobo igro ter odhajali na naporne treninge ali športne tabore, kjer jim nihče ni kuhal jedi, ki jih imajo radi, jih oblačil in jim polagal mrzlih obkladkov na vsako modrico na nogah.
Hkrati pa so fantje, takoj ko so začeli hoditi v šolo, morali delati naloge do poznih nočnih ur, se pripravljati za sprejemne izpite v naslednjem obdobju izobraževanja, se učiti angleščine, igrati na klavir, vaditi kaligrafijo in še veliko drugih stvari, zaradi katerih bi lažje prišli na čim boljšo fakulteto. Za brcanje žoge kratko malo ni bilo časa.
Odraščali so sami brez bratov in sester, obkrožali so jih samo drugi edinci, zato niso mogli razviti kolektivnega duha, in Merino je zelo začuden opazil, da se mladi igralci sploh ne veselijo, tudi kadar dosežejo gol. »Sploh ni tistega zmagoslavnega skakanja in proslavljanja,« pravi španski trener, »kratko malo se obrnejo in igrajo naprej, kakor da se ni nič zgodilo. Naučili so se živeti pod pritiskom družine, ki bi rada, da bi bili najboljši, vendar ne znajo sodelovati in deliti stvari z drugimi.«
Politiko enega otroka so odpravili šele pred letom in pol, zato mora do nove, morda drugačne generacije miniti še nekaj časa. Toda medtem se bo število kitajskih šol, v katerih je nogomet glavni del telesne vzgoje, do leta 2020 povečalo s sedanjih 5000 na 20.000, do leta 2025 pa na 50.000. Čez sedem let bo, trdijo kitajski uradni predstavniki, približno 50 milijonov Kitajcev igralo nogomet, od tega jih bo 30 milijonov treniralo ta šport v šolah.
Dokler ne zrastejo novi kitajski reprezentanti, bodo ljubitelji nogometa navijali za Nemčijo, ki je njihovo priljubljeno moštvo, ter za Ronalda in Messija, ki imata na Kitajskem na desetine milijonov navijačev. Malokdo bo navijal za Japonsko ali Južno Korejo. Menda zato, ker ti državi nimata prepričljivih posameznikov v državni reprezentanci. Morda tudi zato, ker bi se tako vrnili v svet politične tekmovalnosti. Zdaj pa je čas za šport, rake in pivo. In veliko glasnih razprav o strategiji igre.
Kitajska bo navzoča tudi s 100.000 sladkovodnimi raki, ki so jih tik pred začetkom prvenstva v Moskvi odposlali z vlakom iz Wuhana, glavnega mesta osrednje kitajske pokrajine Hubei, da bi jih kitajski pa tudi drugi navijači hrustali ob pivu kot malico, ki jih navdihuje med navijanjem.
Na SP je 100.000 kitajskih navijačev – in sladkovodnih rakov.
Nogomet bo v čedalje več kitajskih šolah glavni del telesne vzgoje.
Čez sedem let naj bi ga igralo 50 milijonov Kitajcev.
Nogomet bo v čedalje več kitajskih šolah glavni del telesne vzgoje.
Čez sedem let naj bi ga igralo 50 milijonov Kitajcev.
Raki, ki so začinjeni s česnom in čilijem ter rahlo prekuhani, Kitajci pa jim največkrat pravijo »majhni jastogi«, so postali priljubljen spremljevalec vseh televizijskih prenosov nogometnih tekem. Prav zaradi svetovnega prvenstva letos pričakujejo rekordno prodajo teh rakov (300 milijard juanov oziroma 48 milijard dolarjev), največji kitajski internetni prodajalec Alibaba pa je uvedel posebno službo za nočne dostave, vse dokler traja prvenstvo v Rusiji. Na Kitajskem je več kakor 200 milijonov ljubiteljev nogometa in vsaj toliko jih bo prihodnji mesec preživelo pred televizorji doma in v restavracijah. »Majhni jastogi« bodo nepogrešljiv del športne vročice, tudi če pri najpomembnejšem dogodku sezone ne bo kitajskih nogometašev.
Kakšna denuklearizacija Korejskega polotoka?! Kakšna trgovinska vojna z ZDA?! Kitajci v dolgih nočnih urah zadnje dni razpravljajo o razlogih, zakaj njihova država z 1,3 milijarde ljudi še vedno ne more zbrati 22 odličnih igralcev, zaradi katerih bi lahko bila Kitajska izjemno ponosna … in zaradi katerih bi po njihovih zmagah na zeleni površini iztrebili celotno globalno populacijo rečnih rakov.
Nogomet in politika enega otroka
Manu Merino, eden od več španskih trenerjev v nogometni šoli Evergrande v mestu Qingyuan v pokrajini Kanton na jugu države, meni, da je kitajski nogomet še vedno zelo slab predvsem zaradi dolgotrajne politike enega otroka. Kar 37 let so kitajske družine smele imeti samo enega potomca in v državi, v kateri je še vedno pomembneje imeti sina, je edinec najpogosteje odraščal sredi mešanice neomejenih privilegijev in nenaravnega stresa. Obe babici in oba dedka so ga nosili na svojih hrbtih tudi po tem, ko je že zdavnaj shodil, starši pa so pozorno skrbeli zanj in mu stregli. In morda prav zato, ker so prejšnje generacije tako trpele zaradi vseh težav življenja v revščini, je bilo vse manj tistih staršev, ki so brez zadržkov dovolili svojim edincem, da so igrali grobo igro ter odhajali na naporne treninge ali športne tabore, kjer jim nihče ni kuhal jedi, ki jih imajo radi, jih oblačil in jim polagal mrzlih obkladkov na vsako modrico na nogah.
Hkrati pa so fantje, takoj ko so začeli hoditi v šolo, morali delati naloge do poznih nočnih ur, se pripravljati za sprejemne izpite v naslednjem obdobju izobraževanja, se učiti angleščine, igrati na klavir, vaditi kaligrafijo in še veliko drugih stvari, zaradi katerih bi lažje prišli na čim boljšo fakulteto. Za brcanje žoge kratko malo ni bilo časa.
Odraščali so sami brez bratov in sester, obkrožali so jih samo drugi edinci, zato niso mogli razviti kolektivnega duha, in Merino je zelo začuden opazil, da se mladi igralci sploh ne veselijo, tudi kadar dosežejo gol. »Sploh ni tistega zmagoslavnega skakanja in proslavljanja,« pravi španski trener, »kratko malo se obrnejo in igrajo naprej, kakor da se ni nič zgodilo. Naučili so se živeti pod pritiskom družine, ki bi rada, da bi bili najboljši, vendar ne znajo sodelovati in deliti stvari z drugimi.«
Politiko enega otroka so odpravili šele pred letom in pol, zato mora do nove, morda drugačne generacije miniti še nekaj časa. Toda medtem se bo število kitajskih šol, v katerih je nogomet glavni del telesne vzgoje, do leta 2020 povečalo s sedanjih 5000 na 20.000, do leta 2025 pa na 50.000. Čez sedem let bo, trdijo kitajski uradni predstavniki, približno 50 milijonov Kitajcev igralo nogomet, od tega jih bo 30 milijonov treniralo ta šport v šolah.
Dokler ne zrastejo novi kitajski reprezentanti, bodo ljubitelji nogometa navijali za Nemčijo, ki je njihovo priljubljeno moštvo, ter za Ronalda in Messija, ki imata na Kitajskem na desetine milijonov navijačev. Malokdo bo navijal za Japonsko ali Južno Korejo. Menda zato, ker ti državi nimata prepričljivih posameznikov v državni reprezentanci. Morda tudi zato, ker bi se tako vrnili v svet politične tekmovalnosti. Zdaj pa je čas za šport, rake in pivo. In veliko glasnih razprav o strategiji igre.
