»To ni več le lakota. To je počasna, tiha smrt«

Na vstop na območje stradajoče Gaze je pripravljenih 22.000 tovornjakov s humanitarno pomočjo, večinoma hrano. Toda Izrael – ob serijskih javnih lažeh, da počne drugače – še vedno skoraj v celoti blokira dostop humanitarne pomoči, od katere je neposredno odvisno preživetje zdaj že tako rekoč celotnega prebivalstva območja Gaze, največjega množičnega morišča in hiralnice na svetu, koncentracijskega taborišča in palestinskega geta hkrati.  

Sistematično stradanje, še eno orožje genocida

Ahmed Dremli je novinar iz Gaze, ki večino svojega časa nameni iskanju hrane. Skupaj z družino je bil pregnan s severa Gaze in je že dolgo notranje razseljen – kot skoraj 90 odstotkov prebivalcev porušene in opustošene palestinske enklave. Ker vsak dan opravlja neskončno tvegano novinarsko delo – v dvaindvajsetih mesecih izraelskega genocida je bilo ubitih že najmanj 250 palestinskih novinarjev, tuji pa v Gazo še vedno nimamo dostopa –, nekaj zasluži, toda kljub temu njegova celotna družina strada že več mesecev. In to ne prvič, stradali so že v prvih mesecih izraelskih napadov, ko so bili na severu Gaze popolnoma odrezani od sveta in obkoljeni.

Netanjahu želi kljub nasprotovanju obrambnega ministrstva popoln prevzem Gaze

Iskanje hrane je ravno tako smrtno nevarno kot kolektivno stradanje

Ahmed se skoraj vsak dan odpravi iskat hrano. Za to – kot tisoči in tisoči njegovih sotrpinov – vsakič znova tvega življenje. Iskanje hrane je ravno tako smrtno nevarno kot kolektivno stradanje, le še eno izraelsko orožje za množično uničevanje.

Od 27. maja, ko je razdeljevanja hrane prevzela izraelsko-ameriška samooklicana Humanitarna fundacija za Gazo (GHF), je bilo med razdeljevanjem hrane ubitih že več kot 1400 ljudi. Več tisoč je bilo ranjenih. Nanje so streljali izraelski vojaki in ameriški plačanci.

Toda razdelilnica hrane v južni Gazi, ki je hkrati tudi izraelska taktična smrtna past, je – ob izjemno redkih konvojih Svetovnega programa za hrano (WFP) – za stradajoče, umirajoče ljudi edina možnost, da do hrane sploh pridejo.

Izraelska taktika razčlovečenja

Na razdelilnicah hrane vlada nepopisen kaos – to je bil tudi izraelski cilj. Prav tako je bil cilj demonizirati prebivalstvo in tradicionalne načine razdeljevanja humanitarne pomoči prek Agencije Združenih narodov za palestinske begunce (UNRWA), ki jo izraelski genocidni režim že dolgo obravnava kot sovražnico. Podobno velja za tako rekoč vse mednarodne humanitarne organizacije. Da o palestinskih ne govorimo.

Del razdeljene hrane se – v Gazi delujejo kriminalne skupine, ki jih podpira Izrael – hitro znajde na črnem trgu, kjer se je cena kilograma hrane v mesecih, ko je Izrael prekinil prekinitev ognja in ponovno onemogočil dostavo humanitarne pomoči, povišala za štiridesetkrat. Podobno veja tudi za številne prehranske izdelke. Kilogram moke tako na črnem trgu zdaj stane 60 evrov!

Toda tudi tisti redki ljudje, ki še imajo nekaj prihrankov, denimo novinar Ahmed Dremli, do hrane, ki se znajde na črnem trgu, pridejo lahko le z neskončnimi težavami in tveganjem – hoditi z vrečo moke po apokaliptični grozi Gaze je nevarno. Ne le zaradi nenehnega izraelskega bombardiranja. Ko se človek bori za preživetje, še posebej ko strada, se spremeni. Tudi to je bil del izraelske taktike – neskončno trpeče prebivalce Gaze na vsak način in za vsako ceno obrniti drugega proti drugemu. Da, to smo v zgodovini že videli.

Ahmedu je prejšnji teden uspelo kupiti dva kilograma moke. Ker živi skupaj s sedemnajstimi sorodniki, med njimi je polovica otrok, in je edini, ki se mu je uspelo prebiti do vsaj nekaj hrane, je to po njegovih besedah komaj zadostovalo za le en obrok. Za devet porcij kruha. »To ni več le lakota. To je počasna, tiha smrt. V Gazi stradamo,« svetu sporoča Ahmed Dremli.