Hrvati ratificirali istanbulsko konvencijo
Več kot dve tretjini poslancev je podprlo resolucijo, ki je več tednov politično vznemirjala sosednjo državo.
Odpri galerijo
15.000 protestnikov javno zahtevalo Plenkovićev odstop in obsojalo »proevropsko hlapčevsko politiko«. FOTO: AFP
Zagreb – Tudi to se je končno zgodilo. Hrvaški sabor je s podporo 110 poslancev ratificiral istanbulsko konvencijo o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, dva poslanca sta se pri glasovanju vzdržala, 30 jih je bilo proti.
Rezultat glasovanja, pri katerem je konvencijo podprlo več kot dve tretjini poslancev, čeprav bi bila dovolj samo navadna večina, ne kaže vse dramatičnosti in napetosti, ki je zaradi konvencije več mesecev prevladovala v hrvaški politiki, globoko razdelila hrvaško družbo in povzročila prvi resnejši razkol v vladajoči HDZ. Pri ratifikaciji je zato javnost precej pozorneje opazovala, kdo iz vladajoče stranke bo glasoval proti konvenciji, manj pa jo je zanimalo, kdo bo glasoval za njo, saj se je za opozicijske liberalno leve stranke tako ali tako vedelo, da bodo glasovale za konvencijo. Nazadnje je kar 14 poslancev vladajoče HDZ, ki so se sklicevali na svojo vest, glasovalo proti ratifikaciji.
Nesmiselne utemeljitve za preprečitev ratifikacije
Istanbulsko konvencijo so brez posebnega političnega pompa podpisali že leta 2011. Še zdaj ni popolnoma jasno, zakaj Milanovićeva vlada ni ratificirala konvencije. Predvidevamo lahko samo, da tega ni bila pripravljena storiti zato, ker se ni hotela zameriti Katoliški cerkvi, ki meni, da konvencija uvaja sporno ideologijo spola. HDZ je bila takrat v opoziciji in je vztrajala, da je treba ratificirati konvencijo, toda takoj ko je premier Andrej Plenković hotel izpolniti to predvolilno obljubo, so si radikalna desnica in konservativna katoliška združenja, ki jih je podpirala Katoliška cerkev, začela prizadevati, da bi ratifikacijo preprečila.
Med številnimi nesmiselnimi utemeljitvami, s katerimi so poskušali preprečiti ratifikacijo tega pravzaprav neškodljivega dokumenta, lahko omenimo trditev nekega katoliškega duhovnika, ki jo je izrekel na shodu v Splitu. Dejal je: »Zaradi istanbulske konvencije bomo postali sužnji žensk, ki se bodo povzdignile nad sabor, sodišča, državo in vse drugo!« Protesti proti konvenciji so hitro prerasli v proteste proti vladi in Plenkoviću osebno. Najprej v Zagrebu, nato tudi na splitski obali, kjer je 15.000 protestnikov javno zahtevalo njegov odstop in obsojalo »proevropsko hlapčevsko politiko«. V Splitu so hrvaški nacionalisti v imenu politične neodvisnosti verjetno prvič po pacti conventi leta 1102 skandirali v podporo Madžarski in njenemu premieru Viktorju Orbánu.
Kljub očitnemu porazu radikalna desnica in Katoliška cerkev ne mislita nehati pritiskati na Plenkovića. Cerkev je tik pred splitskim protestnim shodom povedala, da ga ne podpira, skupaj z radikalno desnico pa napoveduje, da bo organizirala referendum. Toda verjetno bodo težko zbrali 370.000 glasov, in tudi če bi jim to uspelo, bi ustavno sodišče, ki se je pred tem že odločilo prepovedati referendum o sodelovanju s Haagom, najverjetneje prepovedalo izvedbo takšnega referenduma. Desnica bo poskušala predstaviti svoja stališča tudi v razpravah o družinskem zakonu in tudi o novem zakonu o splavu. Toda z razpravo o zakonu o splavu ne bo veliko pridobila, saj ustavno sodišče ne dovoljuje omejevanja že uveljavljenih pravic. Poleg tega radikalna desnica ni enotna, saj nima svojega voditelja in enotne politike, zato bo takšna raznovrstna skupina, ki je nastala bolj zaradi odpora proti Plenkoviću kakor proti istanbulski konvenciji, sčasoma verjetno oslabela in se v prihodnje ne bo krepila. Plenković lahko kljub nasprotovanju nekaterih članov njegove stranke za zdaj mirno spi, saj mu iz HDZ ne grozi nobena nevarnost. Ravno nasprotno: nasprotniki konvencije iz vrst HDZ so takoj po glasovanju hitro pokazali, da so lojalni premieru in predsedniku stranke Plenkoviću.
Plenkovićeva šibka večina v saboru
Trdijo, da v HDZ ni razkola in da je HDZ tudi tokrat pokazala, da je demokratična stranka, ki upošteva različna mnenja. Zdi se sicer dobro, vendar se je težko znebiti vtisa, da so bili Plenkovićevi nasprotniki tokrat poraženi in da je njihova strankarska usoda zato zapečatena. Poraženci ne bodo poskušali nasprotovati parlamentarni večini, med drugim zato, ker na seznamih morebitnih predčasnih volitev ne bi bilo prostora zanje.
To velja tudi za nekatere druge poslance, kar se je pokazalo pri glasovanju o zaupnici ministrici za gospodarstvo Martini Dalić. HDZ je zaradi istanbulske konvencije ostala brez poslanca ultrakonservativnega Hrasta Hrvoja Zekanovića, vendar ga je nadomestil Silvano Hrelja (HSU), tako da je proti odpoklicu ministrice glasovalo 76 poslancev, 71 jih je podprlo nezaupnico. Plenković ima zdaj na voljo šibko večino 77 glasov, toda tudi če bi jo izgubil, zaradi različnih razlogov, predvsem zaradi osebnih koristi večine poslancev, ni mogoče zares pričakovati padca vlade in razpisa predčasnih volitev.
Rezultat glasovanja, pri katerem je konvencijo podprlo več kot dve tretjini poslancev, čeprav bi bila dovolj samo navadna večina, ne kaže vse dramatičnosti in napetosti, ki je zaradi konvencije več mesecev prevladovala v hrvaški politiki, globoko razdelila hrvaško družbo in povzročila prvi resnejši razkol v vladajoči HDZ. Pri ratifikaciji je zato javnost precej pozorneje opazovala, kdo iz vladajoče stranke bo glasoval proti konvenciji, manj pa jo je zanimalo, kdo bo glasoval za njo, saj se je za opozicijske liberalno leve stranke tako ali tako vedelo, da bodo glasovale za konvencijo. Nazadnje je kar 14 poslancev vladajoče HDZ, ki so se sklicevali na svojo vest, glasovalo proti ratifikaciji.
Nesmiselne utemeljitve za preprečitev ratifikacije
Istanbulsko konvencijo so brez posebnega političnega pompa podpisali že leta 2011. Še zdaj ni popolnoma jasno, zakaj Milanovićeva vlada ni ratificirala konvencije. Predvidevamo lahko samo, da tega ni bila pripravljena storiti zato, ker se ni hotela zameriti Katoliški cerkvi, ki meni, da konvencija uvaja sporno ideologijo spola. HDZ je bila takrat v opoziciji in je vztrajala, da je treba ratificirati konvencijo, toda takoj ko je premier Andrej Plenković hotel izpolniti to predvolilno obljubo, so si radikalna desnica in konservativna katoliška združenja, ki jih je podpirala Katoliška cerkev, začela prizadevati, da bi ratifikacijo preprečila.
Med številnimi nesmiselnimi utemeljitvami, s katerimi so poskušali preprečiti ratifikacijo tega pravzaprav neškodljivega dokumenta, lahko omenimo trditev nekega katoliškega duhovnika, ki jo je izrekel na shodu v Splitu. Dejal je: »Zaradi istanbulske konvencije bomo postali sužnji žensk, ki se bodo povzdignile nad sabor, sodišča, državo in vse drugo!« Protesti proti konvenciji so hitro prerasli v proteste proti vladi in Plenkoviću osebno. Najprej v Zagrebu, nato tudi na splitski obali, kjer je 15.000 protestnikov javno zahtevalo njegov odstop in obsojalo »proevropsko hlapčevsko politiko«. V Splitu so hrvaški nacionalisti v imenu politične neodvisnosti verjetno prvič po pacti conventi leta 1102 skandirali v podporo Madžarski in njenemu premieru Viktorju Orbánu.
Kljub očitnemu porazu radikalna desnica in Katoliška cerkev ne mislita nehati pritiskati na Plenkovića. Cerkev je tik pred splitskim protestnim shodom povedala, da ga ne podpira, skupaj z radikalno desnico pa napoveduje, da bo organizirala referendum. Toda verjetno bodo težko zbrali 370.000 glasov, in tudi če bi jim to uspelo, bi ustavno sodišče, ki se je pred tem že odločilo prepovedati referendum o sodelovanju s Haagom, najverjetneje prepovedalo izvedbo takšnega referenduma. Desnica bo poskušala predstaviti svoja stališča tudi v razpravah o družinskem zakonu in tudi o novem zakonu o splavu. Toda z razpravo o zakonu o splavu ne bo veliko pridobila, saj ustavno sodišče ne dovoljuje omejevanja že uveljavljenih pravic. Poleg tega radikalna desnica ni enotna, saj nima svojega voditelja in enotne politike, zato bo takšna raznovrstna skupina, ki je nastala bolj zaradi odpora proti Plenkoviću kakor proti istanbulski konvenciji, sčasoma verjetno oslabela in se v prihodnje ne bo krepila. Plenković lahko kljub nasprotovanju nekaterih članov njegove stranke za zdaj mirno spi, saj mu iz HDZ ne grozi nobena nevarnost. Ravno nasprotno: nasprotniki konvencije iz vrst HDZ so takoj po glasovanju hitro pokazali, da so lojalni premieru in predsedniku stranke Plenkoviću.
Plenkovićeva šibka večina v saboru
Trdijo, da v HDZ ni razkola in da je HDZ tudi tokrat pokazala, da je demokratična stranka, ki upošteva različna mnenja. Zdi se sicer dobro, vendar se je težko znebiti vtisa, da so bili Plenkovićevi nasprotniki tokrat poraženi in da je njihova strankarska usoda zato zapečatena. Poraženci ne bodo poskušali nasprotovati parlamentarni večini, med drugim zato, ker na seznamih morebitnih predčasnih volitev ne bi bilo prostora zanje.
To velja tudi za nekatere druge poslance, kar se je pokazalo pri glasovanju o zaupnici ministrici za gospodarstvo Martini Dalić. HDZ je zaradi istanbulske konvencije ostala brez poslanca ultrakonservativnega Hrasta Hrvoja Zekanovića, vendar ga je nadomestil Silvano Hrelja (HSU), tako da je proti odpoklicu ministrice glasovalo 76 poslancev, 71 jih je podprlo nezaupnico. Plenković ima zdaj na voljo šibko večino 77 glasov, toda tudi če bi jo izgubil, zaradi različnih razlogov, predvsem zaradi osebnih koristi večine poslancev, ni mogoče zares pričakovati padca vlade in razpisa predčasnih volitev.
