Srbski študentje za danes napovedujejo še en velik protest, ki bi lahko bil po obsegu primerljiv z največjimi manifestacijami v zadnjih mesecih. O pomenu študentskega boja, njihovih zahtevah in izzivih, s katerimi se spoprijema gibanje, smo se med nedavnim obiskom v Sarajevu pogovarjali z Adriano Zaharijević, raziskovalko na Inštitutu za filozofijo in družbeno teorijo na Univerzi v Beogradu.

V kakšnem stanju je študentsko protestno gibanje v Srbiji sedem mesecev po začetku?

Po 15. marcu sta bili štirim začetnim zahtevam dodani še dve, tako da so imeli študentje skupaj šest zahtev. Toda vse so bile nekoliko zasenčene z zdaj že sedmo – ta je razpis splošnih parlamentarnih volitev. Mislim, da je med protestniki obstajalo upanje, da bodo volitve izvedene. Toda predsednik, ki je edini s pristojnostjo na tem področju, zdaj to možnost zavrača. Datum, ki je bil naveden, je leto 2027, kar pomeni še dve leti protestov na ulicah in univerzah – kar verjetno ni izvedljivo. V zadnjem mesecu in pol potekajo določene priprave na možnost volitev. Zdaj bo 28. junija potekal velik protest, velik shod, za katerega lahko rečem, da je poskus ponovitve največjega zborovanja 15. marca.

Filozofinja Adriana Zaharijević pravi, da so protesti srbsko družbo ­spremenili na več ravneh. FOTO: Jure Kosec

Je zavračanje razpisa volitev znamenje moči ali šibkosti predsednika Vučića?

To je vsekakor znamenje šibkosti, saj se je predsednik vedno rad postavljal s pripravljenostjo za volitve. Že decembra, na začetku protestov, je v svojem značilnem slogu govoril: 'Pa pojdimo na volitve!' Zdaj je glavni [protestniški] vzklik, usmerjen proti predsedniku, kukavica oziroma reva. Ta beseda je nekako nadomestila prejšnji slogan Pumpaj!. Obstaja razlog, da volitve niso razpisane, a to žal ne pomeni nujno, da je režim šibek.

Tudi nedavne lokalne volitve v Kosjeriću in Zaječarju so pokazale, da so bile opozicijske stranke kljub ogromnim denarnim vsotam, ki jih je [oblast] vložila v kampanje, zelo blizu zmagi. Tako bi lahko na kratko odgovorili, da je režim šibkejši kot prej in da se zateka k temu, kar najbolje obvlada – grožnjam z nasiljem. Te so prisotne ves čas, dogajajo se aretacije profesorjev, študentov, policistov in drugih, ki so javno izrazili podporo protestom ali kakorkoli pokazali solidarnost.

Beograd v napetem pričakovanju protesta vseh protestov

V predavanju v Sarajevu ste omenili, da so se študentje borili proti sistemu, ne proti režimu. Kakšna je razlika in zakaj je to pomembno?

To je bilo res značilno za začetek protestov. Študentje so ves čas poudarjali, da se ne borijo proti določeni stranki, predsedniku ali celo proti režimu kot takemu, temveč proti sistemu, ki je omogočil, da se neverjetna korupcija razširi tako rekoč povsod. Na koncu so se obrnili na vse, ki bi bili pripravljeni 'ozdraviti' sistem – predvsem njegov pravosodni del. Tako so nagovarjali sodnike, tožilce, pa tudi policiste, naj se v teh institucijah najdejo posamezniki, ki bodo ravnali po svoji vesti – torej preprosto opravljali svoje delo. To je bila njihova temeljna ideja.

Ne gre za to, da bi si želeli samo menjavo oblasti, medtem ko bi sistem ostal nespremenjen. V tem je odsevala določena nezaupljivost do splošnega političnega ozračja v Srbiji, ki je povezana tudi s popolno diskreditacijo vsega, kar je v Srbiji politično. Tudi študenti so sčasoma priznali, da je to, kar počnejo, zelo politično dejanje. In da sta sistem in režim v Srbiji tako prepletena, da brez neposrednega soočenja z režimom ni mogoče spremeniti niti sistema.

Torej sistema ni mogoče spremeniti, če ne zrušiš režima …

Točno tako. To je bilo zelo jasno po 15. marcu.

Marčevski protesti v Beogradu. FOTO: Voranc Vogel

Kako blizu je bilo študentsko gibanje dejanski revoluciji?

Govorimo lahko o revoluciji na več ravneh. Nedvomno so se v Srbiji do neke mere že zgodile spremembe, zlasti na družbeni ravni. Nekaj se je premaknilo. Obstajajo ljudje, ki izražajo različne stopnje dvoma o tem, kako se bodo stvari razvijale naprej – še posebej, ker so pred nami poletni meseci, režim pa očitno ne popušča. Leto 2027 se zdi še zelo daleč.

A kljub temu večina tistih, ki so vključeni v dogajanje, vedno znova ponavlja eno misel: srbska družba se je tako globoko spremenila, da bomo – kadarkoli bo že prišel ta trenutek – zmagali.

Pomembno se mi zdi, kar se je zgodilo na področju izobraževanja. Povezava med osnovnim, srednjim in visokim šolstvom je prišla v ospredje, predvsem zaradi finančnega nasilja, ki ga je režim izvajal nad uporniškimi učitelji in univerzitetnim osebjem. Profesorjem na univerzah so bile odvzete plače – in to je v ljudeh prebudilo določeno zavedanje.

To, kar se je zgodilo, bi sama opisala kot revolucionarno. Pa ne le za Srbijo, temveč tudi za vse neoliberalne družbe, v katerih ima izobraževanje vse manjšo težo. Znova se kaže, kako temeljno vlogo ima znanje v družbi in kam vodi njegovo razvrednotenje. Pozneje, ko posameznik odraste, je ključno, kakšen vrednostni sistem ima v sebi – kako trdno je zasidran kot potencialni državljan, volivec in aktivni udeleženec družbe in politike. Na teh ravneh je revolucija že pustila pečat.

Hkrati je jasno nekaj drugega: dokler ima režim moč, da po eni strani ustavi volilne procese, po drugi pa uporabi vse razpoložljive vzvode oblasti – policijo, vojsko in, kar je zelo pomembno, tudi razne parapolicijske sile –, smo v veliki meri omejeni. Če hočemo nadaljevati po nenasilni poti, ki je bila značilna za vseh sedem mesecev demonstracij, se trenutno zdi, da smo obstali.

Na konferenci projekta ­SOS4Democracy v Sarajevu ste kot družbeno spremembo izpostavili tudi dejstvo, da je 'vsa država žalovala za življenji, ki naj ne bi bila pomembna' …

Seveda. Z več prijatelji in znanci sem se spet pogovarjala o tem, kaj jim je pomenil 1. november in kako so se tisti dan počutili. Kot veste, se je zrušitev nadstreška v Novem Sadu zgodila ob 11.52 – sredi dneva.

Najpogostejša reakcija, ki se je pojavljala, je bil skomig z rameni. Ne zato, ker bi bilo to nepomembno, ampak ker nas pravzaprav ni presenetilo. Infrastruktura je [v Srbiji] v tako slabem stanju, da ne deluje v prid ljudem – včasih deluje celo proti njim. Nadstrešek je bil nazoren primer tega.

Ne gre za pomanjkanje empatije, temveč za to, da smo že tako vajeni, da bo nekaj narobe. Ta nenehna pripravljenost na najhujše je pripeljala do tega, da smo izgubili občutek, kako ključne so osnovne stvari za vse nas. Ker v resnici bi tisti dan pod nadstreškom lahko stal kdorkoli izmed nas.

Omenili ste finančno kaznovanje profesorjev, uporabo nasilja, pa tudi nadzor nad mediji. Kako se Vučićeve taktike ujemajo s strategijami, ki jih uporabljajo drugi liberalni, avtokratski voditelji v Evropi in širše?

Iskreno povedano, ne vem, kako naj odgovorim na to vprašanje. Ravno sem govorila s kolegom iz Turčije, ki razume, o čem govorim. Povedal je nekaj, kar sem že večkrat slišala: režim ne uporablja neposrednega nasilja ali odkrite represije. In to drži.

Danes [pogovor je potekal prejšnji četrtek] je deseti dan neprekinjenih 24-urnih manifestacij pred vladno stavbo, kjer profesorji zasedajo eno od glavnih prometnic v Beogradu. Če bi sodili zgolj po tem, bi se zdelo, da oblast dopušča tovrstno izražanje – pravico do zbiranja, protestiranja in izražanja mnenja v tistih nekaj medijih, ki jih še imamo. Na podlagi tega bi kdo lahko rekel: to pa le ni tako avtoritaren režim, kajne?

A potem se je treba vrniti k 15. marcu. K incidentu, za katerega še vedno ne vemo točno, kaj je pravzaprav bil – recimo mu zvočno orožje, v odsotnosti natančnejšega izraza. Zame je to, kar se je zgodilo, delovalo kot teroristični napad države na njene državljane. Dejstvo, da ni bilo stampeda ali policijskega nasilja, je skoraj čudež. Zdelo se je, da nas je v tistem trenutku pred najhujšim rešilo nekaj nevidnega – kot da bi nas varovali študentski redarji, ki so imeli izjemno močno intuicijo – preprosto so rekli: 'Dovolj je.' Ljudje, ki so bežali pred nevidnim orožjem, so v nekem trenutku doumeli, da jih v resnici nihče ne preganja, in so se kar sredi ceste ustavili. Umirili so se. Vse je bilo v redu. A dogajanje bi se lahko končalo povsem drugače.

Oblasti bi ta dogodek zlahka predstavile kot izbruh panike, kjer so protestniki začeli bežati drug pred drugim, podlegli množični histeriji – in drug drugega poteptali. V tem smislu bi rekla, da režim pravzaprav deluje na obeh frontah: na eni strani daje vtis, da dopušča prostor za proteste in s tem podobo neke neavtoritarne države. Poglejte, sedem mesecev zapored ljudje blokirajo ceste – zdi se, da jim je to dovoljeno. A hkrati režim deluje tudi na prefinjene, perfidne načine – kot 15. marca, pa tudi povsem odkrito. Skoraj vsak dan v zadnjem mesecu so ciljali na posameznike. Imeli smo politične zapornike, ki so v priporu preživeli dva meseca ali še več. Zanimivo je, da gre pogosto za ljudi, ki so skrbno izbrani – niso izpostavljeni, niso 'pomembni', temveč so navadni državljani.

Študentski protesti v srbski prestolnici. FOTO: Voranc Vogel

Prav tako se spravljajo na glasbene festivale, kot je Exit v Novem Sadu, ki naj ga prihodnje leto ne bi bilo več.

Drži. Pa vendar Exit, ki je znan tudi na evropski ravni, še zdaleč ni osamljen primer. Obstajajo še druge, manjše, a za Srbijo zelo pomembne pobude – denimo Sterijevo pozorje –, ki prav tako ostajajo brez finančne podpore. To je ena plat zgodbe. Na drugi strani nastajajo – dobesedno čez noč – nove nevladne organizacije, ki služijo predvsem podpori režimu. Pogosto imajo imena, kot je na primer Inštitut za evropske vrednote.

Na Vidov dan se pripravlja še en velik protest. Kaj bi bil uspeh za protestnike?

Kaj bo sledilo, je dobro in pomembno vprašanje, na katero mislim, da mnogi nimajo odgovora, ker nobena od šestih glavnih zahtev ni bila izpolnjena. Volitve, sedma zahteva, so prav tako odložene za nedoločen čas. S tega vidika bi bilo najboljše in edino pravilno, da bi režim izpolnil zahteve. Čeprav se zdaj, po sedmih mesecih, zdi, da so protesti namenjeni samim sebi in da smo se navadili živeti na ulici namesto v varnosti naših domov, resnično in iskreno verjamem, da bi se končali, tudi če bi režim obstal in izpolnil zahteve. To se povezuje tudi z vašim prejšnjim vprašanjem. Težava je v sistemu in ne režimu. Vendar v tej situaciji, v kateri smo, verjamem, da bomo poletje izkoristili za nekakšno ustalitev. Ne vem, kako dolgo, ampak več blokad se je že zgodilo, nekatere v močnem dežju, kot na primeru Radiotelevizije Srbije oziroma v Novem Sadu pred sodiščem, ko so ljudje preprosto čakali na izpustitev političnih zapornikov.

Vidov dan ima velik simbolni pomen za srbski narod, saj obeležuje bitko na Kosovu, v kateri so bili Srbi poraženi. Če bodo velike množice šle na ulice, bo to interpretirano kot poraz za vlado?

Študentom je res uspelo izpostaviti pomembne zgodovinske lekcije. Mnoge manifestacije v različnih krajih so potekale na pomembne datume. S tega vidika je bilo ozaveščanje državljanov o pomenu teh datumov samo po sebi nekaj zelo velikega. Ne vem, ali ima Vidov dan večji pomen, kot ga imata, denimo, dan državnosti 15. februarja in 1. maj. Bilo je veliko pomembnih datumov. Mislim, da bomo obeležili tudi nekatere druge pomembne datume po Vidovem dnevu.

Ali lahko študentje s čim še presenetijo režim?

Mislim, da lahko. To je tudi eden od pomembnih vidikov teh protestov: veliko je bilo presenečenj. Zdi se, da režim na drugi strani težje preseneti, saj vedno računa na iste strategije. To je lahko bodisi nasilje bodisi nekakšno mešetarjenje.

Če gibanju ne bo uspelo spremeniti sistema, bi to lahko vodilo v splošno apatijo in celo okrepilo režim?

Odgovor je verjetno velik da, ampak še vedno si želim verjeti, da bomo zmagali. Nočem zapasti v apatijo, kar se lahko hitro zgodi. Raje bi, da bi ostali v sedanjosti, ki še vedno ni apatična.

Filozofinja Adriana Zaharijević med intervjujem v Sarajevu. FOTO: Jure Kosec

Nam lahko pojasnite, zakaj se študentje izogibajo odgovorom na kontroverzna vprašanja, povezana na primer z mejami Srbije in kandidaturo države za vstop v EU?

To je bilo zanimivo od začetka. Vztrajali so, da jih je zelo veliko in da imajo različne ideološke podlage ter se ne strinjajo o vsem. Zato so zasledovali ideološki minimalni skupni imenovalec, kar se je pokazalo v podpori srbski zastavi, himni in cirilici kot nečemu, kar združuje ljudi iz vseh delov države, vključno s Sandžakom, ki je edina regija v Srbiji z muslimansko večino, pa tudi severom Srbije, kjer ima Subotica večino ali precej ljudi katoliške vere in madžarskega porekla. [Njihova ambicija je bila] ponovna prisvojitev teh glavnih identitetnih simbolov. Študentje so bili velikokrat kritizirani, ker niso dovolili ali, bolje rečeno, promovirali zastav EU, Rusije oziroma drugih emblemov. Ena od izjem je bila romunska zastava, ker je bila Laura Kövesi neverjetno pomembna figura v tem gibanju. Bila je nekdanja romunska javna tožilka, ki se je borila proti korupciji. Prav tako je bilo artikulirano sporočilo, da ne EU, ne Rusija, ne Kitajska, ali katerikoli drug partner predsednika, niso naredili dovolj, da bi res slišali zahteve študentov. To je vodilo študente v prepričanje, da je vse odvisno od njih, in v tem kontekstu je treba razumeti nacionalno pojmovanje študentskega gibanja.

Kjer divja vojna, ne more biti enakosti ali socialne pravičnosti

Ampak ali se lahko kakršenkoli problem v Srbiji reši, preden je jasno opredeljena identiteta države v zvezi z njenim ozemljem in zavezništvi?

To je dobro vprašanje. Zastava Kosova se očitno pojavlja na teh protestih in to je nekaj, kar ni prepovedano, če tako rečem. Kot problem to izpostavljajo tako ljudje iz Bosne in Hercegovine kot ljudje s Kosova. Tragedija trenutne situacije je v tem, da je trenutni režim v bistvu naredil vse, da bi ustvaril zmedo. Po eni strani na številne načine neodvisnost Kosova potrjujejo dejanja srbske države, po drugi strani ideološki narativi, ki so bili ustvarjeni v teh letih, pravijo, da ni tako. Čeprav se vse insignije srbske države, ki so bile prisotne na Kosovu pred letom 2013, postopoma izgubljajo, režim še naprej ustvarja pripovedi o 'vikend vojnah', ki se lahko vedno znova vžgejo za kakršnekoli namene. Študentski protestniki so podedovali to zmedo in bodo morali nekaj narediti z njo. Zmeda je seveda zelo blaga beseda, z njo imam v mislih vprašanji, kje smo in kdo smo. To niso zgolj dileme študentov, ampak večine ljudi v Srbiji. Morali bi priti do nekakšnega sklepa, končno pa tudi do spoznanja, da sta Priština in Beograd glavni mesti različnih držav. In zdaj moramo ugotoviti, kako bomo še naprej živeli drug ob drugem in prenehali uporabljati Kosovo kot zgodbo, ki prikriva vse vrste problemov v Srbiji.

Videli smo veliko solidarnosti s študenti tudi po nekdanji Jugoslaviji in širše. Ali mislite, da lahko to gibanje v Srbiji navdihne druga podobna, da spremenijo sistem, strmoglavijo režime, vlade v regiji?

Res upam, da bi lahko bilo dogajanje v Srbiji navdih, saj je tako drugačno od mnogih drugih stvari po svetu. Vsekakor bi lahko navdihnilo ljudi v regiji ali postjugoslovanskem prostoru. Vsi sosedi in nekdanji bratje smo nagnjeni k posnemanju. Tudi tukaj, v Sarajevu, vidim, kako so si boji podobni in kako veliko se lahko naučimo drug od drugega. Seveda obstajajo razlike, ki jih, ko sediš v Beogradu, ne moreš razumeti. Predstavljam si, da se lahko v Sloveniji nekaj od tega uporabi, da se Janši prepreči vrnitev na oblast. Navsezadnje je njegov način delovanja zelo podoben Vučićevemu ali Orbánovemu.

———

/

medijska hiša Delo.

Projekt je prejel sredstva iz programa Evropske unije za raziskave in inovacije Horizon Europe (št. pogodbe 101119678). Izražena stališča in mnenja pripadajo avtorju in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za raziskave (REA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki financira akcijo.