Januarski blues se lahko sprevrne v krizo
Bo britanski parlament potrdil ločitveni sporazum z Evropsko unijo?
Odpri galerijo
Najbolj depresiven mesec v letu bo na Otoku minil v znamenju pomembnih odločitev, od katerih bo odvisna usoda brexita. FOTO: AFP
Čez manj kot teden dni se bo v britanskem parlamentu začela še ena razprava o ločitvenem sporazumu z EU, ki se bo predvidoma v drugi polovici meseca končala z glasovanjem o ratifikaciji sporazuma. Brez dodatnih »pojasnil« za predlagane rešitve vprašanja irske meje bo sporazum skoraj gotovo zavrnjen.
Verjetnost izbruha politične in ustavne krize se bo v tem primeru izrazito povečala. Nasprotniki brexita so prepričani, da lahko izsilijo podaljšek pogajanj, ki bi na koncu vodil v nov referendum, na katerem bi Britanci dobili priložnost za razveljavitev svoje odločitve iz leta 2016. Toda čas je na strani zagovornikov izstopa. Z vidika 50. člena lizbonske pogodbe bo Združeno kraljestvo izstopilo iz EU 29. marca, z dogovorom ali brez. Odlašanje glasovanja o sporazumu ali celo njegova zavrnitev sama po sebi ne moreta ustaviti brexita. To lahko stori zgolj ustrezna parlamentarna večina, ki pa je ni videti.
Parlamentarna drama, ki se obeta v prihodnjih tednih, se bo vrtela okoli zapletenih pravnih in proceduralnih vprašanj ter lovljenja rokov. Ker si niti britanska niti evropska stran ne želita kaotičnega brexita, zavrnitev sporazuma v britanskem parlamentu verjetno še ne bi pomenila avtomatičnega konca pogajanj med Londonom in Brusljem. Nekdanji britanski minister za brexit David Davis je prepričan, da so zadnji trije meseci pred brexitom najbolj kritično obdobje in da pogajanja še zdaleč niso končana. Davisov argument je, da lahko časovni pritisk na koncu pripelje do boljšega dogovora, ki bo sprejemljiv za obe strani.
Večji del britanske vlade s premierko Thereso May na čelu zavrača takšno razmišljanje, saj verjame, da sta obe strani izčrpali možnosti za sklepanje kompromisov. Enaka opozorila prihajajo iz Bruslja in drugih evropskih prestolnic. London z dodatnimi »pravno zavezujočimi pojasnili« noče posegati v ločitveni sporazum, temveč ga hoče reinterpretirati tako, da bo sprejemljiv za evroskeptične poslance v vrstah vladajoče konservativne stranke in severnoirske demokratične unioniste. Ti verjamejo, da lahko sporazum ogrozi celovitost Združenega kraljestva in postavi pod vprašaj neodvisnost britanske trgovinske politike, sploh če bo država po koncu dveletnega prehodnega obdobja ostala »ujeta« v carinski uniji z EU.
Tudi če premierki v prihodnjih dneh ne bo uspelo dobiti ustreznih pojasnil od evropskih voditeljev, na Downing Streetu še vedno po tihem računajo, da bodo britanski poslanci na koncu potrdili sporazum, ker bodo sprevideli, da je državi zmanjkalo boljših opcij. Tudi zato britanska vlada čedalje glasneje opozarja na posledice kaotičnega brexita, a s pripravami nanj ne hiti; finančni minister Philip Hammond je bil v zadnjih dneh celo tarča obtožb, da zanje ni sprostil ustreznih proračunskih sredstev.
Vladni kritiki iz opozicijskih vrst vidijo njeno početje kot obliko izsiljevanja, saj poslancem vsiljuje izbiro med »nevzdržnima možnostma«: slabim dogovorom in izstopom brez dogovora. Dejansko je več razlogov za to, da bi se lahko Londonu tovrstno taktiziranje maščevalo. Če ne drugega, temelji na predpostavkah, ki se morda ne bodo uresničile. Parlamentarna blokada bi lahko po pomoti privedla do brexita brez dogovora, država pa bi bila v tem primeru nanj slabo pripravljena.
Verjetnost izbruha politične in ustavne krize se bo v tem primeru izrazito povečala. Nasprotniki brexita so prepričani, da lahko izsilijo podaljšek pogajanj, ki bi na koncu vodil v nov referendum, na katerem bi Britanci dobili priložnost za razveljavitev svoje odločitve iz leta 2016. Toda čas je na strani zagovornikov izstopa. Z vidika 50. člena lizbonske pogodbe bo Združeno kraljestvo izstopilo iz EU 29. marca, z dogovorom ali brez. Odlašanje glasovanja o sporazumu ali celo njegova zavrnitev sama po sebi ne moreta ustaviti brexita. To lahko stori zgolj ustrezna parlamentarna večina, ki pa je ni videti.
Časovni pritisk
Parlamentarna drama, ki se obeta v prihodnjih tednih, se bo vrtela okoli zapletenih pravnih in proceduralnih vprašanj ter lovljenja rokov. Ker si niti britanska niti evropska stran ne želita kaotičnega brexita, zavrnitev sporazuma v britanskem parlamentu verjetno še ne bi pomenila avtomatičnega konca pogajanj med Londonom in Brusljem. Nekdanji britanski minister za brexit David Davis je prepričan, da so zadnji trije meseci pred brexitom najbolj kritično obdobje in da pogajanja še zdaleč niso končana. Davisov argument je, da lahko časovni pritisk na koncu pripelje do boljšega dogovora, ki bo sprejemljiv za obe strani.
Britanska premierka Theresa May. FOTO: REUTERS/Hannah McKay
Večji del britanske vlade s premierko Thereso May na čelu zavrača takšno razmišljanje, saj verjame, da sta obe strani izčrpali možnosti za sklepanje kompromisov. Enaka opozorila prihajajo iz Bruslja in drugih evropskih prestolnic. London z dodatnimi »pravno zavezujočimi pojasnili« noče posegati v ločitveni sporazum, temveč ga hoče reinterpretirati tako, da bo sprejemljiv za evroskeptične poslance v vrstah vladajoče konservativne stranke in severnoirske demokratične unioniste. Ti verjamejo, da lahko sporazum ogrozi celovitost Združenega kraljestva in postavi pod vprašaj neodvisnost britanske trgovinske politike, sploh če bo država po koncu dveletnega prehodnega obdobja ostala »ujeta« v carinski uniji z EU.
Sporno taktiziranje
Tudi če premierki v prihodnjih dneh ne bo uspelo dobiti ustreznih pojasnil od evropskih voditeljev, na Downing Streetu še vedno po tihem računajo, da bodo britanski poslanci na koncu potrdili sporazum, ker bodo sprevideli, da je državi zmanjkalo boljših opcij. Tudi zato britanska vlada čedalje glasneje opozarja na posledice kaotičnega brexita, a s pripravami nanj ne hiti; finančni minister Philip Hammond je bil v zadnjih dneh celo tarča obtožb, da zanje ni sprostil ustreznih proračunskih sredstev.
Vladni kritiki iz opozicijskih vrst vidijo njeno početje kot obliko izsiljevanja, saj poslancem vsiljuje izbiro med »nevzdržnima možnostma«: slabim dogovorom in izstopom brez dogovora. Dejansko je več razlogov za to, da bi se lahko Londonu tovrstno taktiziranje maščevalo. Če ne drugega, temelji na predpostavkah, ki se morda ne bodo uresničile. Parlamentarna blokada bi lahko po pomoti privedla do brexita brez dogovora, država pa bi bila v tem primeru nanj slabo pripravljena.
