Kaj hočejo rumeni jopiči
Francosko protestniško prevračanje: Zahteve gibanja, ki je aktivno od lanskega novembra, se včasih izključujejo.
Odpri galerijo
Kdor seje revščino, žanje jezo, pravijo rumeni jopiči. FOTO: AFP
Kaj reči človeku, ki pravi, da si želi dostojno živeti od poštenega dela? Kdo bi mu lahko cinično oporekal? Rumeni jopiči zahtevajo prav to: lepše življenje, vendar po poti, ki se zdi bolj kratkoročno populistična in razbijaška kot dolgoročno preudarna in povezovalna. Nova »družbena pogodba«, po kateri kličejo na ulici, v času globalizacije ne more biti omejeno francoska zahteva hrupne peščice.
Sobote so »njihove« od sredine novembra, ko je kapnilo čez rob: zaradi napovedanih višjih trošarin na dizelsko gorivo. Številnim Francozom je prekipelo, kajti ob vsem reformiranju, kakor ga je zastavil predsednik Emmanuel Macron, so se izgubili v goščavi reform. Davčno zakonodajo so macronisti tako razdrobili, da jo malokdo razume. Ob tem rumene jopiče moti davčna požrešnost države, saj si vzame že 48,4 odstotka doma ustvarjenega bogastva. Za primerjavo: evropsko povprečje je 40,2 odstotka BDP, v Nemčiji je delež 40,5-odstotni, v Veliki Britaniji 35,4-odstotni, v Italiji 42,4-odstotni ... Četudi francoska država jemlje na veliko, vsega pobranega, kot so bili ostri kritiki, ne unovči, kot bi bilo treba: po razvrščanju raziskave Pisa je Francija komaj na 15. mestu v Evropi, po Eurostatu imajo četrto najvišjo brezposelnost na stari celini (v zadnjem trimesečju lani je bila 9,1-odstotna), po prekarnosti se uvrščajo na drugo mesto (za Hrvaško), po pričakovani dobi, ko je človek v življenju zdrav, se lahko primerjajo s Španci in Grki. Rumeni jopiči bi, kot je brati, z davki zajedli samo okrog 42-odstotno v BDP, tako kot je bilo pod Chiracom še leta 2002, ko se v Franciji menda ni živelo nič slabše kot zdaj.
Medtem so časopisje in spletišča preplavljeni s seznami zahtev rumenih jopičev. Čeprav je gibanje razpršeno in nepovezano, že tedne obstaja »uradna listina s 25 predlogi«, ki naj bi vodili iz krize. Vsebinsko so razdeljeni na štiri sklope, od ekonomije in dela ter politike do zdravja in ekologije ter geopolitike, neredki zvenijo radikalno in se ponekod izključujejo. Recimo: zahtevajo vpis v ustavo, da se sme država davčno zajesti v bogastvo državljanov le do 25 odstotkov, takojšnje 40-odstotno zvišanje minimalne plače, pokojnin in socialne podpore, množično zaposlovanje javnih uslužbencev, da bi bolje deloval javni sektor, postavitev pet milijonov socialnih stanovanj, s čimer naj bi znižali cene nepremičnin, ter kazen za vse prefekte in župane, ki dopuščajo, da brezdomci še naprej spijo pod milim nebom. Oslabili bi tudi banke in tako obvarovali Francoze pred morebitnimi krizami, za nameček pa si odpisali javni dolg, saj da je bil že večkrat poplačan.
Politično so njihove zahteve podobno visokoleteče, kajti za boljši jutri predlagajo, naj ljudje na novo napišejo ustavo v interesu suverenega naroda, tudi referendumske pobude naj bodo splošno sprejete. Hkrati bi prepovedali lobije in druga vplivna omrežja, iz politike pa izgnali vse, ki jih bremenijo kazenski postopki. Tudi kopičenju mandatov bi naredili konec. Prava pot do ohranitve suverenosti, naj bo politična, monetarna ali ekonomska, je po njihovem prepričanju frexit. Za povrhu se zavzemajo, da je treba dokončno preprečiti finančne utaje, zaradi česar Francija izgubi 80 milijard evrov na leto, kakor kaže ustaviti privatizacijo, kajti avtoceste, letališča, parkirišča da so javno dobro. Pavšalnih predlogov je še pa še: denimo takojšnji umik radarjev in videonadzora, ki da so prikrito pobiranje davkov, izključitev ideologije iz nacionalnega šolskega programa, štirikratno povečanje pravosodnega proračuna, ki ga je treba poenostaviti. Tudi medije kaže odpreti državljanom, zagotoviti pluralnost mnenj in razbiti politično-medijske sprege, hkrati pa z ustavo onemogočiti vtikanje države v izobraževanje, zdravje in družino.
Na področju zdravja in ekologije ideologi rumenega gibanja kličejo tako po umiku plastenk in druge onesnažujoče embalaže iz prodaje kakor po prepovedi gensko spremenjenih organizmov, nevarnih pesticidov, hormonskih motilcev in monokulturnega kmetovanja. Oslabili bi farmacevtska podjetja ter ponovno industrializirali Francijo, s čimer bi zmanjšali uvoz in s tem pritisk na okolje. Še geopolitično zapišimo, da se jim zdi prava pot izstop iz Nata, in Francija da nima kaj sodelovati v agresorskih vojnah. Po njihovem je treba ustaviti tudi tokove prebežnikov, ki jih ni mogoče ne sprejeti ne integrirati glede na civilizacijsko krizo, v katero smo pogreznjeni. Naj bo tudi že konec kraj ter politično-vojaškega vmešavanja v Afriki ... Kar pa zadeva mednarodne pogodbe: dosledno je treba spoštovati mednarodno pravo in sprejete zaveze.
Z naštetim bi, kot so zapisali v listini, rumeni jopiči čez noč spremenili življenje Francozov: ker v bogati Franciji res ni treba nikomur životariti v revščini ... Docela preprosto se da menda napisati novo družbeno pogodbo.
Sobote so »njihove« od sredine novembra, ko je kapnilo čez rob: zaradi napovedanih višjih trošarin na dizelsko gorivo. Številnim Francozom je prekipelo, kajti ob vsem reformiranju, kakor ga je zastavil predsednik Emmanuel Macron, so se izgubili v goščavi reform. Davčno zakonodajo so macronisti tako razdrobili, da jo malokdo razume. Ob tem rumene jopiče moti davčna požrešnost države, saj si vzame že 48,4 odstotka doma ustvarjenega bogastva. Za primerjavo: evropsko povprečje je 40,2 odstotka BDP, v Nemčiji je delež 40,5-odstotni, v Veliki Britaniji 35,4-odstotni, v Italiji 42,4-odstotni ... Četudi francoska država jemlje na veliko, vsega pobranega, kot so bili ostri kritiki, ne unovči, kot bi bilo treba: po razvrščanju raziskave Pisa je Francija komaj na 15. mestu v Evropi, po Eurostatu imajo četrto najvišjo brezposelnost na stari celini (v zadnjem trimesečju lani je bila 9,1-odstotna), po prekarnosti se uvrščajo na drugo mesto (za Hrvaško), po pričakovani dobi, ko je človek v življenju zdrav, se lahko primerjajo s Španci in Grki. Rumeni jopiči bi, kot je brati, z davki zajedli samo okrog 42-odstotno v BDP, tako kot je bilo pod Chiracom še leta 2002, ko se v Franciji menda ni živelo nič slabše kot zdaj.
Uradna listina zahtev
Medtem so časopisje in spletišča preplavljeni s seznami zahtev rumenih jopičev. Čeprav je gibanje razpršeno in nepovezano, že tedne obstaja »uradna listina s 25 predlogi«, ki naj bi vodili iz krize. Vsebinsko so razdeljeni na štiri sklope, od ekonomije in dela ter politike do zdravja in ekologije ter geopolitike, neredki zvenijo radikalno in se ponekod izključujejo. Recimo: zahtevajo vpis v ustavo, da se sme država davčno zajesti v bogastvo državljanov le do 25 odstotkov, takojšnje 40-odstotno zvišanje minimalne plače, pokojnin in socialne podpore, množično zaposlovanje javnih uslužbencev, da bi bolje deloval javni sektor, postavitev pet milijonov socialnih stanovanj, s čimer naj bi znižali cene nepremičnin, ter kazen za vse prefekte in župane, ki dopuščajo, da brezdomci še naprej spijo pod milim nebom. Oslabili bi tudi banke in tako obvarovali Francoze pred morebitnimi krizami, za nameček pa si odpisali javni dolg, saj da je bil že večkrat poplačan.
Številnim Francozom je prekipelo, kajti ob vsem reformiranju, kakor ga je zastavil predsednik Macron, so se izgubili v goščavi reform. FOTO: Reuters
Konkretnosti in pavšalnosti
Politično so njihove zahteve podobno visokoleteče, kajti za boljši jutri predlagajo, naj ljudje na novo napišejo ustavo v interesu suverenega naroda, tudi referendumske pobude naj bodo splošno sprejete. Hkrati bi prepovedali lobije in druga vplivna omrežja, iz politike pa izgnali vse, ki jih bremenijo kazenski postopki. Tudi kopičenju mandatov bi naredili konec. Prava pot do ohranitve suverenosti, naj bo politična, monetarna ali ekonomska, je po njihovem prepričanju frexit. Za povrhu se zavzemajo, da je treba dokončno preprečiti finančne utaje, zaradi česar Francija izgubi 80 milijard evrov na leto, kakor kaže ustaviti privatizacijo, kajti avtoceste, letališča, parkirišča da so javno dobro. Pavšalnih predlogov je še pa še: denimo takojšnji umik radarjev in videonadzora, ki da so prikrito pobiranje davkov, izključitev ideologije iz nacionalnega šolskega programa, štirikratno povečanje pravosodnega proračuna, ki ga je treba poenostaviti. Tudi medije kaže odpreti državljanom, zagotoviti pluralnost mnenj in razbiti politično-medijske sprege, hkrati pa z ustavo onemogočiti vtikanje države v izobraževanje, zdravje in družino.
Od plastike do izstopa iz Nata
Na področju zdravja in ekologije ideologi rumenega gibanja kličejo tako po umiku plastenk in druge onesnažujoče embalaže iz prodaje kakor po prepovedi gensko spremenjenih organizmov, nevarnih pesticidov, hormonskih motilcev in monokulturnega kmetovanja. Oslabili bi farmacevtska podjetja ter ponovno industrializirali Francijo, s čimer bi zmanjšali uvoz in s tem pritisk na okolje. Še geopolitično zapišimo, da se jim zdi prava pot izstop iz Nata, in Francija da nima kaj sodelovati v agresorskih vojnah. Po njihovem je treba ustaviti tudi tokove prebežnikov, ki jih ni mogoče ne sprejeti ne integrirati glede na civilizacijsko krizo, v katero smo pogreznjeni. Naj bo tudi že konec kraj ter politično-vojaškega vmešavanja v Afriki ... Kar pa zadeva mednarodne pogodbe: dosledno je treba spoštovati mednarodno pravo in sprejete zaveze.
Z naštetim bi, kot so zapisali v listini, rumeni jopiči čez noč spremenili življenje Francozov: ker v bogati Franciji res ni treba nikomur životariti v revščini ... Docela preprosto se da menda napisati novo družbeno pogodbo.
