Kaj ima Donald Trump proti Nemčiji?

Novi ameriški nacionalizem je usmerjen predvsem proti Nemčiji, kar je nespametno in nevarno.
Fotografija: Kanclerka upravičeno dvomi, da lahko stara celina brezpogojno računa na ameriško zaščito. FOTO: Reuters
Odpri galerijo
Kanclerka upravičeno dvomi, da lahko stara celina brezpogojno računa na ameriško zaščito. FOTO: Reuters

Berlin – S takšnimi prijatelji, kdo še potrebuje sovražnike? Predsednik evropskega sveta­ Donald Tusk je s temi besedami zadel osuplost in užaljenost evropskih zaveznic ZDA ob politiki predsednika Donalda Trumpa, novi ameriški nacionalizem pa je usmerjen zlasti proti Nemčiji. To je nespametno in nevarno.

Zlobneži spominjajo, da je Bavarska Trumpovemu dedu po očetovi strani, ki se je še kot najstnik z begom v ZDA rešil vojaške obveznosti, prepovedala vrnitev domov, zaradi česar je Trumpova stara mama imela domotožje. Tudi vnuk Nemčije že pred nastopom v Beli hiši ni imel v čislih, saj sicer v osemdesetih letih svojih prednikov ne bi predstavljal za Švede. Morda pa se je Donald Trump samo preveč dobro naučil poslovnih prijemov, s katerimi sta ded Friedrich in oče Fred pridobila veliko bogastvo? Vsekakor je pred nastopom v Beli hiši pisal knjige o poslovnih zmagah in ne o prednostih evropskega združevanja ali pomembnosti vpetosti Nemčije v čezatlantska zavezništva.

Zdaj republikanski prvak maje temelje Nemčije po drugi svetovni vojni, kar je ob dvomljivi zgodovinski dediščini nedvomno gospodarstvo. Zunanjetrgovinski presežek te države je po navedbah revije Der Spiegel označil za »slab, zelo slab« ter grozil z visokimi carinami, v začetku maja pa je znova pozval tuje proizvajalce avtomobilov, naj preselijo več proizvodnje v njegovo državo. Statistični podatki, ki kažejo, da je največji ameriški izvoznik avtomobilov nemški BMW, mu ne zadostujejo.


Trgovinske ovire


Trump ima delno prav. Dizelski škandal je razkril velikopotezno goljufanje z izpuhi dizelskih motorjev, zaradi česar je Volkswagen ameriški državi in kupcem plačal gigantske odškodnine. Poleg tega so carine za ameriške avtomobile v Evropi 10-odstotne, za evropske v ZDA pa le 2,5-odstotne, vendar Trump ne razglaša, da so ameriške carine za pri njih priljubljene poltovornjake in avtomobile SUV od časov predsednika Lyndona Johnsona 25-odstotne. Nemčija je bolj kot ZDA odvisna od izvoza svojih avtomobilov in tudi zato EU zdaj ponuja ZDA medsebojno zmanjšanje trgovinskih ovir, a le, če bo ameriška stran umaknila Damoklejev meč kazenskih carin.

Avtomobili niso edini vzvod, s katerim Trump lomi hrbtenico evropskim zaveznikom. Že dolgo grozi s sankcijami na proizvodnjo aluminija in jekla, po izstopu iz jedrskega sporazuma z Iranom pa tudi evropskim podjetjem, ki bi rada trgovala s perzijsko državo. Tudi pri tem ima ameriški predsednik delno prav. Sporazum, ki ga je dosegel njegov predhodnik Barack Obama, daje perzijski državi na stotine milijonov dolarjev odpustkov od sankcij in možnost, da po 15-letnem obdobju obnovi svoj jedrski program, pri čemer tudi del evropske politike priznava, da Teheran s tem denarjem financira širjenje svojega vpliva v Siriji, Libanonu in drugod proti Sredozemlju, verjetno pa tudi program balističnih izstrelkov.


Energetski posli


Ob ponavljajočih se grožnjah iranskih voditeljev Izraelu, ki mu v Teheranu ne priznavajo pravice do obstoja, takšni programi niso videti nedolžni, islamska republika pa ostro obračunava tudi z domačimi nasprotniki, celo z tistimi, ki si želijo le nekaj več svobode pri oblačenju ali izražanju. Najbrž bodo morali tudi evropski kritiki Trumpovega diktata upoštevati te očitke, če ne zaradi drugega, zato, ker je poslovanje nemških podjetij z Iranom le drobtinica od njihovega trgovanja z ZDA. Ameriški predsednik tradicionalne tesne zaveznice vendarle obravnava nenavadno grobo, tudi tiste, ki so doslej pozdravljale »mehko moč«, s katero so ZDA po drugi svetovni vojni spodbujale demokracijo, pravno državo in svobodne trge v Evropi in svetu.

Med najbolj hvaležnimi državami je bila nedvomno Zahodna Nemčija, ki so ji ZDA kljub krivdi za drugo svetovno vojno pomagale, da se je ponovno postavila na noge, njihov uspeh pa je najbolje pokazala primerjava s položajem v Nemški demokratični republiki ob združitvi, ki jo je tudi spodbujal Washington. Vzhodna Nemčija je bila videti, kar je tudi bila: zasedena in izropana država. Nemčija se ni vedno strinjala z ZDA, zlasti ne med iraško vojno, ki ji je tedanji kancler Gerhard Schröder nasprotoval, toda socialdemokratski politik kaže zunanjepolitične prioritete z delovanjem na vrhu ruske državne naftne industrije, do katere je veliko manj kritičen.

Krščanskodemokratska kanclerka in njen sedanji socialdemokratski zunanji minister Heiko Maas menita drugače. Zaradi aneksije Krima in vmešavanja v vzhodni Ukrajini si Rusija po njunem prepričanju zasluži sankcije. Kanclerka je znova posvarila pred uradno rusko strategijo hibridnega vojskovanja, a je že prej govorila tudi o rezu v evropsko-ameriških odnosih in dvomih, da lahko stara celina brezpogojno računa na ameriški varnostni dežnik.

Medtem so spet v ospredju energetski posli, pri katerih ne more biti vseeno ne Vladimirju Putinu ne Donaldu Trumpu. O plinovodu Severni tok 2 se je ta teden v Moskvi pogovarjal nemški minister za gospodarstvo Peter Altmaier, ZDA, ki se hitro spreminjajo v izvoznico fosilnih goriv in predvsem utekočinjenega plina, pa iščejo nove trge. Nekatere vzhodnoevropske države pozdravljajo takšno pot do večje energetske neodvisnosti od Rusije, vse pa morda dobivajo v roke večji vpliv na politiko obeh dobaviteljic. Trump bi vsekakor potreboval lekcijo, da zaveznic ne sme obravnavati enako napadalno kot nasprotnice, mirovnega projekta EU pa ne primerjati z ravnotežjem sil, ki spominjajo na čase pred obema vojnama.

Komentarji: