Kupovanje glasov in utrjevanje starih političnih elit

Krhko politično in varnostno ravnovesje v »predmestju« sirske vojne.
Fotografija: Samozavestni predsednik vlade Sad Hariri na enem izmed zborovanj FOTO: Reuters
Odpri galerijo
Samozavestni predsednik vlade Sad Hariri na enem izmed zborovanj FOTO: Reuters

Bejrut – Šestega maja bodo Libanonci po devetih letih prvič odšli na parlamentarne volitve. »Večnega« prestavljanja volitev – in politične odgovornosti – je konec. Toda nekaj dni pred volitvami zaradi novega volilnega sistema, ki ni večinski, ampak je nenavaden hibrid proporcionalnega sistema in preferenčnih glasov, večini volivcev ni povsem jasno, koliko bo njihov glas sploh vreden.

Bejrut je nekaj dni pred parlamentarnimi volitvami videti kot galerija velikanskih in nagnusnih portretnih fotografij – kot da bi šlo za poseben »umetniški« žanr. Vsaka druga stolpnica oziroma stanovanjski blok sta polepljena s podobami predstavnikov – dobesedno – stare politične elite. Samovšečni patriarhalni kandidati s plakatov srepo in zviška zrejo na ulice. Do zdaj so bili v sistemu konfesionalne razdelitve politične (in ekonomske) moči popolnoma nedotakljivi.

Libanonska politika je od nekdaj svet zase. Razdelitev moči med maronitske kristjane ter sunite in šiite je – glede na zadnje štetje prebivalstva, ki je bilo opravljeno leta 1932 (!) – po državljanski vojni (1975–1990) skrbela za svojevrstno ravnotežje, ki je politično, etnično in demografsko izjemno občutljivo državo komaj, a vendarle držala nad gladino novega oboroženega spopada. Še posebno je bilo ravnotežje sil, dejansko pa nekakšen dogovor o nenapadanju, pomembno od leta 2011, ko je v sosednji Siriji, večni politični in varnostni akterki v libanonski politiki, izbruhnila brutalna vojna. Morda je Libanon pred novo vojno obvarovalo prav to, da v tem času ni bilo parlamentarnih volitev.
 

Hezbolah, država v državi


Libanonu, ki v razžarjenem »sektaškem« ozračju in sredi globoke gospodarske krize že vrsto let gosti več kot milijon sirskih beguncev, se je čudežno uspelo izogniti novemu krogu vojne. Predvsem pa temu, da se vojna ni razširila čez njegove prepustne in marsikod ne povsem jasno določene meje. Večkrat je bilo to zelo blizu. Še posebno v obmejnem mestu Arsal, ki so ga leta 2014 zasedli pripadniki različnih skrajnih sunitskih milic, tudi samooklicane Islamske države. Pred tremi leti jih je libanonski vojski, ki ji je na pomoč priskočil Hezbolah, država v državi, uspelo izgnati. Isti šiitski Hezbolah, katerega predstavniki so v klopi libanonskega parlamenta prvič sedli že leta 1992, je leta 2013 tudi uradno vstopil v sirsko vojno. Na strani režima predsednika Bašarja al Asada je pod patronatom Irana, velikega pokrovitelja in ideološkega usmerjevalca, Hezbolah (»Božja stranka«) v Siriji izbojeval nekaj pomembnih bitk, ob tem pa utrdil tudi svoj nedotakljivi status na domačem terenu. Političnem in vojaškem. V Libanonu že vse od leta 2006, ko Izraelu kljub siloviti intervenciji ni uspelo vojaško poraziti šiitskega gibanja, ni nikogar, ki bi lahko Hezbolah kakor koli resneje izzval. Sledilci šejka Hasana Nasrale so vojaško precej močnejši tudi od libanonske vojske, pomembno, če ne odločilno vlogo pa igrajo tudi v politični areni.

Vodilno vlogo v libanonski politiki ima že vrsto let Gibanje prihodnosti, ki ga vodi predsednik vlade Sad Hariri, sin leta 2005 ubitega Rafika Haririja. Hariri, ki bolj kot sunitski del libanonskega prebivalstva predstavlja državno finančno oligarhijo, dejanske vladarje dežele ceder, je predvolilno kampanjo vzel izjemno resno. Pred pol leta, ko so ga za nekaj dni ugrabili njegovi pokrovitelji iz Saudske Arabije in ko je celo začasno – do vrnitve v domovino – odstopil s premierskega položaja, je deloval izgubljeno. Danes ponovno deluje močno in skoraj si ni mogoče predstavljati, da bi vodenje libanonske vlade prevzel kdo drug. Ne zaradi njegovega uspešnega vodenja države in gospodarstva – vladavina družine Hariri je vladavina sistematizirane korupcije in vulgarnega tajkunstva –, ampak zaradi taktičnih manevrov, ki prav vsem ključnim (večnim) akterjem libanonske politike omogočajo politično preživetje.
 

Delitev vlog


Med vožnjo po Libanonu sem v zadnjih dneh dvakrat naletel na dolg in agresiven vojaški konvoj, ki se je arogantno prebijal skozi promet in proti krajem, kjer je imel predsednik vlade na tisti dan predvolilni nastop. Hariri je na prizorišče nato priletel z vladnim helikopterjem. Bolj očitne zlorabe pooblastil si skoraj ni mogoče predstavljati, a v Libanonu to ni vzbudilo pretirane pozornosti. »To je nekaj povsem običajnega,« je v smehu dejala novinarska kolegica Suzan. Tako kot je nekaj povsem običajnega, da v predvolilni kampanji politični programi ne igrajo skoraj nobene vloge. Ne le da jih ni. Nikoli jih ni bilo. Toda v zadnjih devetih letih se je ogromno spremenilo. Lokalno. Regionalno. Globalno. To se nekako mora pokazati tudi v libanonski politiki.

Če Hariri kot sunit – tako deluje libanonski konfesionalen, klientelističen in dinastičen politični sistem – vodi vlado in jo bo skoraj gotovo še naprej, je velik del politične moči dejansko v rokah koalicije med šiitskim Hezbolahom (ta predseduje parlamentu) in tradicionalno krščanskim predsednikom države Michaelom Aounom. Ta »nenačelna koalicija«, ki je močno povezana z uradnim Damaskom, je močnejša kot kadar koli. Med Hezbolahom in Gibanjem prihodnosti velja dogovor v obliki nepisanega pravila, po katerem vlada skrbi za gospodarstvo, Hezbolah pa za varnost. Ker je gospodarstvo v hudi krizi, država pa je rekordno zadolžena in odvisna od mednarodnih posojil ter na robu bankrota, je šejk Nasrala – po videu, saj je zaradi strahu pred (izraelskim) atentatom ne pojavlja v javnosti – na enem izmed predvolilnih shodov v Tiru na jugu Libanona pred dnevi močno okrcal premiera Haririja. »V naši državi obstaja dogovor, da se ena stranka, Hezbolah, bori za državo in jo brani, druga stranka, Gibanje prihodnosti, pa mora skrbeti za gospodarstvo. Mi lahko rečemo, da smo uspešni. Varujemo svojo državo. Stabilnost in varnost sta na voljo od leta 2006. Toda kje je gospodarski uspeh?« je generalni sekretar Hezbolaha izstrelil puščico proti vladni palači. »Vsi se strinjamo, da imamo gospodarske težave in da sta kmetijstvo in industrija na najnižji točki. Nismo zainteresirani za vtikanje v ekonomijo, toda tisti, ki jo vodijo, so neuspešni,« je dodal šejk Nasrala, ki redno obsoja vseprisotno korupcijo, a hkrati uspešno vzdržuje isti sistem.

»V Libanonu je močen le Hezbolah. Imajo monopol nad močjo. In oblastjo. Drugim strankam dovolijo, da se igrajo politiko in se ukvarjajo z vprašanji države in gospodarstva, toda vse, kar je zares pomembno, je povsem v njihovih rokah – obramba, varnost, zunanja politika, volilni zakon …« pravi Selim Sajeg, nekdanji vladni minister in član krščanske stranke Kateb.
 

Nekaj možnosti za neodvisne kandidate


Po besedah naših številnih tukajšnjih sogovornikov nov volilni sistem, ki so ga sprejeli lani poleti in je Libanon razdelil na petnajst volilnih območij, tega ne bo spremenil. Tisto, kar novi volilni sistem resnično omogoča, je preboj neodvisnih kandidatov v 128-članski parlament in precej bolj dinamično politiko na ravni lokalnih skupnosti. Za poslanski sedež kandidira skoraj tisoč kandidatov. In tudi nekaj … kandidatk. Na vsakih petnajst moških je na predvolilnih plakatih mogoče opaziti tudi kakšen ženski obraz. V politiko pa se tokrat prvič uradno podajajo tudi kandidati gejevske in lezbične skupnosti.

Mimogrede: v Libanonu si lahko kateri koli volilni kandidat na zasebnih televizijskih postajah kupi minuto televizijskega nastopa. Cena je enotna: približno 6000 dolarjev. Hkrati pa je nekaj povsem običajnega, da volivci, predvsem na podeželju, od »svojih« kandidatov, torej dobesedno izvoljencev, pričakujejo mastno nadomestilo. Volilni glas je vreden tudi 5000 dolarjev.

Komentarji: