Med zanesenjaštvom in realnostjo na ulicah

Beograjčani ne odhajajo več množično na ulice.
Fotografija: V Srbiji so spomladi množično demonstrirali proti predsedniku Aleksandru Vučiću. Foto Reuters
Odpri galerijo
V Srbiji so spomladi množično demonstrirali proti predsedniku Aleksandru Vučiću. Foto Reuters

Že več kot leto dni (od začetka decembra 2018) so na ulicah srbske prestolnice vsako soboto protirežimski protesti gibanja »1 od 5 milijonov«. Prvoten zagon je uplahnil, ko se je pokazalo, da je gibanje povezano z opozicijskimi politiki, a nekaj ljudi se še zbira in organizatorji­ pravijo, da nameravajo vztrajati do konca. Kakšno prihodnost imajo protesti?

 

Tea Vukadin, 22-letna študentka kiparstva v Beogradu, je v najožji deseterici organizatorjev gibanja »1 od 5 milijonov«. Pri organizaciji protestov sodeluje od začetka; prvih nekaj mesecev je soorganizirala proteste v Novem Sadu​, zadnjih sedem mesecev pa v Beogradu. Bori se proti »nasilju nad resnico, ki ga pooseblja režim Aleksandra Vučića«, kot je dejala. Sedanji režim je primerjala z režimom Slobodana Miloševića, ki je bil ustavljen šele z bombardiranjem Srbije leta 1999. Vučić je bil takrat minister za informiranje.
 

Protesti za bojkot volitev


Leto dni gibanja »1 od 5 milijonov«, ki je na začetku privabilo na beograjske ulice od 20.000 do 25.000 ljudi, zdaj pa kakšnih 1000, včasih še manj, je označila za uspešno: protesti so opogumili ljudi, da brez strahu povedo svoje mnenje, na pobudo gibanja se opozicijski poslanci ne udeležujejo več parlamentarnih sej, blokirali so beograjsko univerzo, s čimer so dosegli, da se je ta osvobodila Vučićevega vpliva, opozicija je napovedala bojkot spomladanskih volitev. Sogovornici se je zdel bojkot edina prava poteza. Po njenem bodo volitve nepravične, skorumpirane in prirejene, zato je bolje, da se jih volivci ne udeležijo. Če se jih opozicija ne bo udeležila, bodo neveljavne, je prepričana. Napovedala je, da bodo protesti trajali, dokler ne bodo zrušili sistema.


»Oblast pritiska na medije«


Po besedah psihologa Oliverja Toškovića, 42-letnega predavatelja na beograjski filozofski fakulteti, ki prav tako od začetka sodeluje pri pripravi protestov, so se ti začeli kot množični izliv nakopičenega nezadovoljstva državljanov, ki nimajo kje povedati, da jim je težko. »Oblast pritiska na medije. Namesto da bi lahko prebivalci po televiziji slišali kritiko ter se poistovetili z njo, so šli na ulice, da so tam izmenjavali mnenja in težave,« je pojasnil psiholog.

»Naboj protestov je močan, ni pa jasno, kam ga usmeriti. Protesti so brez vodje. Ko se je priključila opozicija, je bil odziv protestnikov negativen, saj je oblast prek medijev vsilila misel, da so vsi politiki isti. Tako je bil vsak poskus profiliranja političnega vodje na protestih obsojen na neuspeh,« je povedal sogovornik in dodal, da so se nekatere javne osebnosti umaknile ter prepustile vodenje protestov mlajšim. Sam še prihaja na proteste.
 

Razočaranje


Branislav Trifunović, 42-letni igralec, je bil spomladi najbolj prepoznavna oseba protestov, »glas ljudstva«. In zdaj? »Bolje, da nič ne rečem. Razočaran sem, nisem več zraven,« je odgovoril. Po njegovem mnenju protesti nimajo več moči, a se jim bo ta morda še povrnila. »Ko so vstopili politiki, so ljudje zapustili ulice. Spoštujem vsakogar, ki gre na ulice, a ne odpirajte mi rane,« je hitro zaključil.
 

Zaupajo predsedniku Vučiću


O tem sem govorila tudi s sosedo Boško, upokojeno 63-letno Beograjčanko. V vsem letu ni bila niti enkrat na protestih, prav tako ne njena odrasla sinova, s katerima živi. Ne gledajo programa N1, ki velja za enega izmed redkih, če ne celo edini demokratični televizijski program v Srbiji. »Preveč kritizirajo Vučića. V njegovem času so odprli veliko delovnih mest, cest in tovarn. Gledam nacionalno televizijo.« Boška bo šla na volitve. Prepričana je, da brez tega, da oddaš svoj glas, ne moreš nič doseči. To, da bi bile volitve prirejene, se ji ni zdelo mogoče.

Komentarji: