V nadaljevanju preberite:

Kakšne otroke puščamo svetu, ki ga nima smisla braniti na lastnem pragu, temveč tam daleč v vesolju, da ne bi človeštvo doživelo istega konca kot dinozavri?

So to otroci, ki bodo bolj kot vse drugo ljubili svobodo in demokracijo? Ali so to mlade duše, ki bodo svoj strah pred prihodnostjo spremenile v bes proti sedanjosti? Bodo to bodoči graditelji ali uničevalci svetovne ureditve? Bodo ponoči gledali v nebo, da bi odkrili nov planet, ali bodo k vsemu pristopali po liniji najmanjšega odpora in se tako tudi identificirali s tistimi, ki jim ponujajo čredo namesto družbe, enoglasno kričanje namesto simfonije in pavšalno sovraštvo namesto ljubezni do človeštva? Mar zapuščamo svet otrokom, ki so odrasli v okolju, v katerem je vse relativizirano, tako da so se izgubili parametri dobrega in zla, plemenitosti in grobosti, altruizma in rasizma? To se sprašujem, ko gledam Giorgio Meloni, ženo, mater, Italijanko, kristjanko – po tem vrstnem redu je sama naštela prvine svoje identitete – in v resnici me zmrazi pri srcu ob misli na to, kakšne otroke bo ta ženska vzgojila za ta krhki svet, ki potrebuje tibetansko dušo, da bi razumel strele.