Moji filmi, moja Amerika

»Vedno bomo imeli Ameriko!« Humphrey Bogart je Ingrid Bergman v »Casablanci« sicer govoril o Parizu, a ima danes vsak od nas še močnejše predstave o največji svetovni supersili, pa naj smo živeli tam, jo kdaj obiskali ali pa samo gledali filme o njej. Amerika je zbirka lastnih in tujih spominov z najrazličnejšimi pomeni in prepričanji, a tako kot o vsaki drugi državi tega sveta resnice o njej vendarle ni mogoče odkrivati od daleč stran. Država je še vedno mogočna in magnet za mnoge, a se vendarle tudi ZDA hitro spreminjajo.

Svet se spreminja hitreje kot kdaj prej in po dvanajstih letih se tudi sama vračam v spremenjene ZDA. Ko sem se selila iz Washingtona, se je republikancu Georgeu W. Bushu iztekal drugi predsedniški mandat, nepremičninska kriza se je s težavami »subprime« hipotek šele nakazovala in ugledni ekonomisti so verjeli, da ne bo tako hudo, saj je šlo le za majhen segment bančnih posojil. Le nekaj mesecev pozneje je izbruhnila najhujša kriza po tisti iz tridesetih let minulega stoletja in kmalu je razkrila tudi slabosti drugih. V Evropi je v obliki dolžniške krize spravila na kolena več držav z Grčijo na čelu ter pošteno zamajala skupno evropsko valuto.

Stari rek pravi, da ob ameriškem prehladu drugi dobijo pljučnico, vsaj na začetku krize pa so nevarno kašljale tudi ZDA. Med takratnimi obiski sem v washingtonskih nakupovalnih središčih štela prazne trgovine in se vozila mimo hiš z napisi »Prodajamo!«, a so posle propadlih bank kmalu prevzele druge in ameriško gospodarstvo beleži že deseto leto vzpona. Po Bushu se je s krizo spopadal demokratski predsednik Barack Obama, ki je zgodovino vpisal kot prvi temnopolti stanovalec Bele hiše in s tem ter s svojim osebnim šarmom prelomil marsikateri tabu. Gospodarsko okrevanje pa pod njim ni dosegalo običajnih ameriških višav in tako imenovani poraženci globalizacije so še naprej ostajali brez delovnih mest ter občutka, da je Amerika najboljša država na svetu.

O krivcih za to se še naprej ogorčeno krešejo mnenja, tako razdvajajočega predsednika, kot je Donald Trump s poslanico »Najprej Amerika!«, pa so lahko izvolile le ZDA z globokimi notranjimi dvomi. Ne gre le za vplive osmih let Obamove vladavine. V vplivnih washingtonskih predmestjih sem lahko še pred krizo opazovala, kako se ameriške sanje spreminjajo v potiskanje navzgor za vsako ceno. Vzpon na družbeni lestvici je bil in je še večinoma povezan s študijem na čim bolj elitnih univerzah, visoki materialni in drugi stroški za družine vplivajo tudi na medčloveške odnose. Starši iz vplivnih predmestij se na tej zahtevni poti tako ženejo za pomembnimi kontakti, da v ozadje potiskajo temeljno človeško kvaliteto sočutja do soljudi. Eni so bili za vpis svojih otrok na vidne univerze pripravljeni celo velikopotezno nakupovati, med njimi ironično tudi zvezda serije Razočarane gospodinje Felicity Huffman. Prav ta televizijska nadaljevanka je kazala, kako eni nikoli ne prerastejo srednješolskega načina vedenja.




 

New York, New York!

Tokrat se ne vračam le v ZDA, ampak tudi v New York, ki sem ga zadnjič za stalno zapustila konec minulega stoletja. Zato se še spominjam Centralnega parka, ko je bilo vanj še nevarno hoditi, danes se gigantska zelena površina sredi Manhattna ob lepih dnevih spremeni v zeleno dnevno sobo za vse meščane. Ljudje posedajo po tratah ali se prevažajo s kolesi, ki jih je po vsem velemestu postavil za najem prejšnji župan. Kjer se nekoč vladali preprodajalci mamil, se igrajo otroci, vračajo se podobe iz filma Ko je Harry srečal Sally, ki je pel slavo najbolj in najmanj ameriškemu velemestu od vseh. Ob vodnjaku Bethesda je Meg Ryan Billyju Chrystalu razlagala svoje erotične sanje, v znameniti delikatesi Katz pa naj bi julija ob trideseti obletnici kultnega filma priredili tekmovanje v hlinjenju orgazma.

Nekoliko višje ob 23. cesti je hotel Chelsea, ki je New York v šestdesetih letih minulega zaznamoval s stanovalci od Jacka Kerouaca, Allena Ginsberga, Jimija Hendrixa, Louja Reeda, Leonarda Cohena, Andyja Warhola ter številnih drugih, ki so o enem najlegendarnejših postaj uporniških šestdesetih in sedemdesetih let minulega stoletja snemali filme, pisali pesmi ali pa se v njem samo sprehajali po divji strani življenja. Hotel že nekaj časa prenavljajo in današnji stalni prebivalci se bojijo, da bi se jih radi znebili, a če se spreminja mesto, ki nikoli ne spi, se temu ne morejo izogniti niti njegovi najznamenitejši predeli. Ena od novih podob New Yorka so vse višji nebotičniki, čeprav bi si mislili, da se je v mestu, ki že od svojih začetkov sega v oblake, to težko doseči.

V nenehnem kroženju ameriške privlačnosti, večinoma povezanem z nižjimi davki in lažjim poslovanjem, se mnogi Newyorčani selijo v gospodarsko obetavnejša mesta, kot so Denver, Miami ali Atlanta. A je tudi v Velikem jabolku še vedno več kot dovolj kandidatov za luksuzna in druga stanovanja, gradnje spet podirajo vse rekorde in spreminjajo njegov obris. Znamenitima Empire State Building in Chryslerjevi zgradbi iz tridesetih let minulega stoletja se je samo po letu 2007 pridružilo sedem še višjih nebotičnikov, šestnajst jih načrtujejo. Novi materiali in nove tehnologije omogočajo tradicionalno ameriško značilnost seganja vse višje in vse dlje.

Sama se spominjam občudovanja visokih nebotičnikov in bleščečih izložb ob prvih obiskih New Yorka, iz filmov pa seveda še Audrey Hepburn z rogljičkom in kavo pred zlatarno Tiffany, preden je svojemu faliranemu pisatelju na okenski polici stanovanja na vzhodnem delu 71. ulice zapela Moon River. Le nekaj metrov od Tiffanyja je nebotičnik z imenom sedanjega predsednika Donalda Trumpa, ali bolje povedano, vse v znamenju imena sedanjega ameriškega predsednika: Trumpov nebotičnik, Trumpov bar, Trumpov gril, Trumpova kavarna, Trumpov sladoled. Pred vrati policisti z brzostrelkami pregledujejo torbice tako tistim, ki živijo v njem, kot obiskovalcem, ki bi radi le spili kavo.

Vse ameriške dediščine

Nekateri ameriški komentatorji menijo, da je šestkrat bankrotirani nepremičninar svoj pravi poklic našel v resničnostnem šovu in da je bil tudi sam šokiran, ko je leta 2016 zmagal na predsedniških volitvah. A morda ne bi bilo pravično sklepati, da je šov preprosto prenesel v Belo hišo, in tudi ne, da je boter v slogu filma Francisa Forda Coppole z Marlonom Brandom v naslovni vlogi, ki so ga večinoma tudi snemali v New Yorku.

Poročilo posebnega tožilca Roberta Muellerja sicer izraža prepričanje, da se je Rusija vmešavala v takratno predvolilno kampanjo, ni pa navedlo dokazov Trumpovega sodelovanja pri tem, čeprav ga tudi ne izključuje. Posebni tožilec za njegovega sina Dona Jr. in zeta Jareda Kushnerja celo domneva, da nista razumela resnosti spornih srečanj.

A o današnjih ZDA veliko povedo že razlike med nekdanjim direktorjem FBI, ki z diplomo s Princetona ter herojskim služenjem v vietnamski vojni uteleša stare bele protestantske elite, ter dedičem novega denarja deda in očeta Trumpa. Ameriški predsednik s slovensko prvo damo morda res ob vsaki priložnosti razkazuje svoje bogastvo, a se je še njegova škotska mati v ZDA priselila kot hišna pomočnica. Njegovi najbolj zapriseženi volivci Donalda Trumpa vidijo kot človeka, ki prepoznava njihove stiske, tudi pri tistih, ki so prej volili Baracka Obamo, ne gre za ideologijo. Ne zlata bleščava, stare politične dinastije, kot sta Busheva ali Clintonova, je zdesetkalo njegovo razumevanje ameriškega ponosa.

Tudi v ZDA pa še vedno velja znamenito predvolilno geslo predsednika Billa Clintona: »Za gospodarstvo gre, butec!«. V iskanju perspektiv za ameriške delavce mnogi Trumpu priznavajo celo upravičenost klicanja Kitajske k bolj recipročnim trgovinskim praksam. Če bo s trgovinskimi vojnami svojim delavcem in kmetom pomembno otežil življenje, bodo ZDA ostajale le še ena država tega sveta. Za neštete južnoameriške in druge migrante so še vedno obljubljena dežela, pa naj se Trump še tako spopada z njimi, status poosebljenja univerzalnih vrednot pa lahko do zdaj edini supersili sveta vrne le večja blaginja za vse njene državljane.

​

Dežela prihodnosti

Novi poudarjeni nacionalizem je nevaren tudi za mednarodne odnose, saj je bila »benevolentna supersila« Amerika za velik del sveta zgled še iz časov, ko o njej niso snemali filmov, ampak – tako kot občudovalec ameriške demokracije iz devetnajstega stoletja Alexis de Tocqueville – pisali knjige. A se danes za univerzalne vrednote zavzemajo tudi mnogi drugi in ne glede na to, kakšne spremembe bo prinesla prihodnost, je to že zdaj najpomembnejša dediščina ZDA. Amerika je seveda še marsikaj drugega. So nešteti priseljenci, ki pomagajo graditi blagostanje – ali pa povzročajo težave, ker vzpostavljajo paralelne družbe. So manjšine, ki pa so vsaj na prvi pogled videti bolj sproščene od mojih prejšnjih obiskov.

Mladi temnopolti fantje so čez dan videti vljudni in delavni, zvečer veseli, ko se tako kot vsi drugi odpravljajo v klube in na večerje – se samo zdi ali je jeze zaradi krivic, povezanih z barvo kože, manj kot prej? Je to zgodovinska dediščina prvega temnopoltega predsednika ali njegove reforme zdravstvenega zavarovanja, ki tudi manj premožnim omogoča manj skrbi, čeprav ji kritiki očitajo zaviranje razvoja? So se družine, ki so pogosto trpele zaradi zaprtih, kriminalnih ali le neprisotnih očetov, končno postavile na trdna tla? So svoje prinesle nove zvezdnice kot sestre Kardashian, ki s svojimi okrepljenimi oblinami ne spreminjajo le pojmovanja ženske lepote, ampak s svojimi razmerji tudi odnose v ameriški družbi? Ni jim treba niti nastopati v filmih, zadostuje resničnostni šov.

Ali pa ustvarjajo nižanja davkov in drugi gospodarski uspehi njegovega republikanskega naslednika občutek, da je dela za vse dovolj?

Da se občutki hitro lahko spremenijo, sem spoznala že po svojem zadnjem odhodu iz ZDA. Amerika pa si vendarle še naprej želi biti dežela priložnosti, le da si Američani zelo različno predstavljajo, kaj to je.