Obljube z lebdeče perzijske preproge

Je dogovor »koalicije« proti Trumpu zaradi zelo različni interesov branilk jedrskega sporazuma z Iranom sploh mogoč?
Fotografija: Nedavni protesti v Iranu proti odločitvi Donalda Trumpa, da ZDA izstopijo iz jedrskega sporazuma. FOTO: Tasnim News Agency/Reuters
Odpri galerijo
Nedavni protesti v Iranu proti odločitvi Donalda Trumpa, da ZDA izstopijo iz jedrskega sporazuma. FOTO: Tasnim News Agency/Reuters

Evropska unija poskuša po srečanju svoje visoke zunanjepolitične predstavnice Federice Mogherini in treh ključnih zunanjih ministrov z iranskim zunanjim ministrom Mohamedom Džavadom Zarifom dogovor o ohranitvi iranskega jedrskega sporazuma prodati kot uspeh.
Po eni strani to je uspeh. V Bruslju, kjer so se prvič tako odločno postavili po robu ZDA, so si  po enostranskem ameriškem izstopu iz sporazuma z Iranom izbojevali nekaj dodatnega časa. Usklajevanje stališč članic do zahtevanih iranskih garancij za ohranitev sporazuma, predvsem pa obvladovanje strahu pred ameriškimi sankcijami do tistih evropskih podjetij, ki bi še naprej poslovala z Iranom, je zato vsaj v zakulisju tokratnega »balkanskega« vrha EU, ki poteka v Sofiji, evropskim politikom nedvomno vzelo veliko časa. Toda pravo vprašanje se kljub temu glasi, ali je EU v resnici sploh pripravljena ohraniti sporazum z Iranom in ali je to pripravljena storiti tudi za ceno razhoda z vse bolj nemogočim ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom in ZDA?

Zelo »raztegljiva« EU

Evropa možnosti za kaj takega ima, pravijo analitiki. Nenazadnje tudi z javnimi investicijami in državno pomočjo zasebnim investitorjem, ki bi se znašli pod udarom Trumpovih sankcij. Kubanska kriza, ko so ZDA pred dobrima dvema desetletjema hotele z gospodarskimi sankcijami Castrov otok spraviti na kolena, Evropa pa se je uprla (resda je bil takrat v Beli hiši Bill Clinton in ne povsem nepredvidljivi Donald Trump), je dokaz, da tako »kontriranje« Washingtonu ni nemogoče. Toliko bolj, ker sta tokrat na strani Evrope in Irana tudi Rusija in Kitajska. 
Če seveda ne bi bilo prislovično znane neenotnosti evropskih članic, ki imajo v vse bolj razdeljeni EU zelo različen odnos tudi do Trumpa in njegovega »stila vodenja«. Nekaterim evropskim voditeljem je celo všeč. Zlasti manjše (vzhodnoevropske) članice zato v zakulisju s figo v žepu že kritizirajo »katastrofalno nepripravljenost« Bruslja na problem, za katerega se je dolgo vedelo, da bo izbruhnil, pri tem pa (za daj še dokaj tiho) pripominjajo, da leta 2015 z Iranom sklenjeni sporazum »tako ali tako v resnici nikoli ni bil res dober sporazum«. 
Pričakovati od Evropske unije, da se bo složno postavila po robu Donaldu Trumpu, in da bo v stilu »vsi za enega, eden za vse« tvegala morebitne ameriške sankcije, pred katerimi politike svarijo predvsem tista velika evropska podjetja, ki so življenjsko odvisne od izvoza na ameriški trg, je zato utopija. Veliko bolj verjetno je, da si bodo Evropejci poskušali v zakulisju izboriti čim več časa, da bi se po eni strani izognili takojšnji iranski razveljavitvi sporazuma, po drugi strani pa naj bi medtem skušali s Trumpom vendarle doseči nekakšno »light« inačico dogovora, v katero bi v sili morda privolil tudi Teheran. Bruselj naj bi se torej, kar je praktično največ, kar zmore EU, kot že tolikokrat oklenil nekakšne posredniške vloge med Washingtonom in Teheranom. 

Ruska strateška igra

Na prvi pogled je tudi pri Rusiji, podobno kot pri EU, videti, da čvrsto stoji na strani Irana. Kremelj namreč teheranski režim nujno potrebuje kot zaveznika v Siriji. Toda po drugi strani je predsednik Vladimir Putin še kako zainteresiran za status quo na Bližnjem vzhodu, če želi utrditi rusko vojaško in tudi siceršnjo prisotnost v regiji. Vojna, v katero bi bil odkrito vpleten Iran, ali nova jedrska oboroževalna tekma med bližnjevzhodnimi državami, bi mu te načrte v veliki meri onemogočili. 
Da Rusija na Bližnjem vzhodu igra »večjo igro«, v kateri je zavezniški Iran le ena od strani, je pokazal tudi nedavni obisk izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja v Moskvi in njegovo usklajevanje s Putinom pred napadom izraelskih letal na iranske vojaške cilje v Siriji. Moskva, ki ji sedanje napetosti samo koristijo, če ne zaradi drugega, pa zaradi naraščanja cen nafte in plina, bi se na iransko stran zelo verjetno odločneje postavila šele v primeru resne vojne, bodisi med Izraelom in Iranom v Siriji, ali pa v primeru ameriško-izraelske vojne proti Iranu. 

Tudi Peking ima svoje cilje 

Na zelo podoben način, predvsem pa s spretnim izkoriščanjem Trumpovih napak in s postopnim »osvajanjem prostora«, svoje interese na Bližnjem vzhodu ščiti tudi Kitajska. Zunanji minister Wang Yi je svojemu iranskemu gostu Džavadu Zarifu minulo nedeljo začitil hrbet z diplomatsko zelo premišljeno izbranimi besedami, da so »neširjenje jedrskega orožja, mir in stabilnost v regiji« za Peking izjemno pomembni, in da bo Kitajska pri obrambi jedrskega sporazuma zato zavzela »objektivno, pošteno in odgovorno držo«, v resnici pa so tudi za Kitajsko pomembni samo njeni lastni interesi.
Za Peking, ki gradi svojo novo »svilno cesto«, so namreč ključni gigantski infrastrukturni projekti, ki jih izvaja v Iranu, čez katerega naj bi šla pot naprej proti Evropi in Afriki, nič manj pomembna pa ni niti iranska nafta, ki bi jo Kitajci v primeru ameriških sankcij takoj pokupili, kot največji uvoznik pa nato uvedli še njeno obračunavanje v jenih, namesto v dolarjih, kar bi bil še dodaten udarec po ZDA. Kitajska, če pri tem upoštevamo še njeno zbliževanje z Evropo, ki je posledica skupnega nasprotovanja Trumpovi razveljavitvi sporazuma, bi tako zaradi ameriških sankcij v Trumpovi igri z Iranom lahko postala celo največji »vojni dobičkar«.
 

Komentarji: