Obljubljena dežela Baracka Obame

Washington – Biti ameriški predsednik ni ravno sproščujoče. Barack Obama je v prvem mandatu pokadil od osem do devet cigaret na dan, dokler ga ni zasačila hči Malia. Medtem ko demokrati potiskajo iz Bele hiše republikanskega predsednika Donalda Trumpa, se njegov demokratski predhodnik spominja dni v Beli hiši, vzpon newyorškega nepremičninarja pa vidi kot rasistični odgovor na svoj mandat. V ameriški ­konservativni javnosti je završalo.

 V spominih Obljubljena dežela, katerih odlomke že pred izidom objavljajo ameriški mediji, nekdanji demokratski predsednik govori tudi o velikih napetostih za prvo damo Michelle. Ta se je že v svojih spominih odkrito razpisala o njunem življenju, med drugim o odločitvi za zakonsko svetovanje, in tudi v Obljubljeni deželi njenega moža je veliko pogumnih priznanj. V ameriški konservativni javnosti najbolj odmevajo Obamove ocene globokega rasizma ameriške družbe. »Že moja navzočnost v Beli hiši je prebudila globoko zakoreninjeno paniko, občutek, da je bil moten naravni red,« je zapisal 44. ameriški predsednik. »Donald Trump je to razumel, ko je začel širiti govorice, da nisem bil rojen v ZDA in zato nisem ­zakoniti predsednik.«

Obama s toplimi besedami opisuje republikanskega predhodnika Georgea W. Busha, ki mu je z družino stopil naproti, naslednik Trump pa je po njegovem mnenju Američanom, ki jih je vznemiril temnopolti moški v Beli hiši, ponudil eliksir. Demokrat vidi korenine takšnih občutkov v odločitvi republikanskega predsedniškega kandidata iz leta 2008 Johna McCaina za guvernerko Aljaske Sarah Palin kot desno roko. Ta odločitev je bila po Obamovem mnenju strelovod za sovraštvo do tujcev, antiintelektualizem, paranoidne teorije zarote in antipatijo do temnopoltih in rjavopoltih Američanov.
 

Plaz kritik

Na nekdanjega demokratskega predsed­nika se je že vsul plaz konservativnih kritik. Guvernerka Južne Dakote Kristi Noem je takšne ocene označila za absurdne, po njenem mnenju je Obama pustil za seboj selitve ameriških delovnih mest na Kitajsko, zdravstveni sistem v kaosu, zunanjo politiko v ruševinah in globoko razdeljeno javnost. »Naj raje razmisli, kaj je privedlo do leta 2016!« Oglasila se je tudi Trumpova temnopolta privrženka Candace Owens in obtožila Obamo, da je kot edini predsednik v zgodovini iz Bele hiše odšel s sovraštvom do ZDA. Zlasti ogorčena je zato, ker so demokrata izvolili belopolti volivci ter mu dali vse, kar ima, demokrati pa po njenem prepričanju temnopolte vidijo kot večne volivce ter zato ne naredijo ničesar za izboljšanje njihovega položaja. »73 milijonov Američanov ni rasistov!«



Visoki demokrat, ki je na predvolilnih srečanjih pomagal tudi novoizvoljenemu predsedniku Joeju Bidnu, se med pisanjem memoarjev ni oziral na takšne očitke. »Naša demokracija je na robu krize s koreninami v soočenju dveh nasprotnih vizij, kaj so ZDA in kaj bi morale biti.« Obamove memoarje bodo morda z zanimanjem brali tudi tuji državniki, saj je v njih razkril svoje mnenje o nekaterih. Ruski predsednik Vladimir Putin je po njegovem mnenju »fizično povprečen«, spominja ga na trde in premetene šefe čikaške politične mašinerije, nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy po zunanjosti na petelina. Med srečanji z nekdanjim kitajskim predsednikom Hu Jintaom, ki je bral vnaprej pripravljena stališča, se je demokratski prvak ­dolgočasil.