Osamljena in tiha »stara dama«
Železniška postaja Beograd: Tam, kjer je nekoč vse vrvelo in so potniki čakali v dolgih vrstah, je danes hiša duhov.
Odpri galerijo
Stara dama iz leta 1884, nekoč glavna jugoslovanska železniška postaja, bo postala muzej. Foto Milena Zupanič/Delo
Na desettisoče potnikov se je vsak dan zgrinjalo na to postajo. Pripeljali so se iz vseh koncev: po davnem letu 1884, ko so postajo šele zgradili, iz raznih krajev skupne države Avstro – Ogrske, nato Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, pa stare in nato nove Jugoslavije. Danes ni nikogar več. Beograjčani so postajo preselili drugam.
Na zunaj spremembe ni videti. Kdor se pripelje v Beograd z avtomobilom ali z letalom, še vedno vidi rumeno zgradbo, simbol Beograda že 135 let. Nenavadno je le to, da stoji pred zgradbo z brzostrelko oborožen policist. Ko pridemo brez vsake težave mimo njega v čakalnico, kjer je bilo nekoč silno vrvenje in hrupno prerivanje, je tam vse prazno in tiho. Številna okenca, nekoč razdeljena med potnike za mednarodni in domači promet, danes samevajo. Tistega, ki je bilo namenjeno samo vojakom in oficirjem, da jim ne bi bilo treba stati v dolgih vrstah, ni več nikjer. Namesto drenjajočih se potnikov in številnih zaposlenih najdemo, za okencem skrito, le eno samo blagajničarko. Ime ji je Snežana. Morda se je kdo še spomni, saj prodaja vozovnice že polnih 36 let, torej še iz časa, ko je bila to glavna jugoslovanska železniška postaja.
»Potniki so nekoč čakali tudi uro in pol, da so lahko kupili vozovnico. Iz Beograda so potovali po vsem svetu. Vrste so se vile skozi vso čakalnico in po cesti čez Savski trg, vse do kake sto metrov oddaljene lekarne tam čez,« pripoveduje Snežana. Odkar so lani postajo zaprli za promet in vlaki ne pripeljejo več, prodaja vozovnice le še tistim, ki bodisi ne vedo, da se je postaja preselila, bodisi jim je v središču mesta bolj priročno kupiti vozovnico, kot iti zato nekaj kilometrov daleč na postajo Beograd Center. večina vlakov odpelje danes od tam.
»Ne, ne bodo me ukinili, kot so ukinili postajo. Iz meseca v mesec čakam, da me preselijo,« se smeje. Kam gre, še ne ve. Najraje bi šla v pokoj, a se tudi v Srbiji za ženske vsako leto podaljša delovna doba za pol leta. Danes 59-letna Snežana bo delala še šest let. Postaja pa ne dela več.
Beograjska železniška postaja je postala »žrtev« Beograda na vodi, novega sodobnega mestnega središča, ki ga gradi na desnem bregu Save v samem centru Beograda podjetje iz Združenih arabskih emiratov. Na zadnji strani železniške postaje, kamor je nekoč pripeljalo kar 18 železniških prog, tirov ni več. Izruvali so jih, da bodo lahko železniško postajo in svet okoli nje preuredili. A čeprav razen kake polomljene klopi in ogrodja potniških nadstreškov ni praktično ničesar več, nostalgija ali pa navada kljub temu še marsikoga pripeljeta sem, vsaj na kavo ali pivo v bife Suri, kjer še zmeraj točijo, kot so nekoč točili noč in dan.
Nedaleč stran, tako rekoč na dlani so že zrasle dvajset in več nadstropij visoke stolpnice Beograda na vodi, ki se bodo v naslednjih letih razširile v neposredno bližino nekdanje železniške postaje. V njej bo kmalu muzej zgodovine Srbije. Stavba je razglašena za spomenik ničte kategorije, torej takšen, da se ga bo povsem ohranilo, izvemo v podjetju Železniška infrastruktura Srbije, ki je stavbo že predalo muzeju. A do takrat je – kot je v Srbiji običajno – še dolga pot. Za zdaj domuje v stavbi nekaj policistov, na dvoriščni strani pa njihovi avtomobili. Zato stoji pred železniško postajo oborožen policist, kot pred vsako zgradbo, v kateri se zadržujejo policisti.
Danes se je iz Ljubljane v Beograd z vlakom težje prebiti kot pred desetletji. Pa ne zaradi železniške postaje, pač pa zato, ker vozi vlak samo enkrat na dan, in sicer iz Ljubljane ob pol desetih dopoldan. Približno ob istem času odpelje vlak tudi v nasprotni smeri, iz Beograda v Ljubljano. Za pot potrebuje vsak od njiju več kot deset ur, kar je dvakrat toliko kot avtomobil. Glavna beograjska železniška postaja je po novem na Prokopu, razmeroma blizu Spominskega parka Josipa Broza Tita. A postaja še zdaleč ni tako monumentalna, kot je 135 let »stara dama« v centru mesta. Je zgolj nedokončano pritličje, katerega vrhnjo ploščo so nedavno kupili Arabci, ki nameravajo postaviti nad železniško postajo velik trgovski center.
Kdor želi potovati od tod naprej, denimo v Črno Goro ali v Grčijo, si mora sam najti prevoz do železniške postaje na Topčiderju, od koder peljejo vlaki proti jugu. Za prestop iz vlaka na vlak je najbolje je poklicati taksi. Taksiji so v Beogradu hitri in razmeroma poceni; za to razdaljo je treba odšteti kakih štiri ali pet evrov. Potem pa v škripajočem vlaku, ki pelje na posameznih odsekih zgolj s hitrostjo 30 do 40 kilometrov na uro, v nadaljnjih dolgih urah počasi polzite proti morju.
Nekoč vse polno okenc, danes odprto le še eno
Na zunaj spremembe ni videti. Kdor se pripelje v Beograd z avtomobilom ali z letalom, še vedno vidi rumeno zgradbo, simbol Beograda že 135 let. Nenavadno je le to, da stoji pred zgradbo z brzostrelko oborožen policist. Ko pridemo brez vsake težave mimo njega v čakalnico, kjer je bilo nekoč silno vrvenje in hrupno prerivanje, je tam vse prazno in tiho. Številna okenca, nekoč razdeljena med potnike za mednarodni in domači promet, danes samevajo. Tistega, ki je bilo namenjeno samo vojakom in oficirjem, da jim ne bi bilo treba stati v dolgih vrstah, ni več nikjer. Namesto drenjajočih se potnikov in številnih zaposlenih najdemo, za okencem skrito, le eno samo blagajničarko. Ime ji je Snežana. Morda se je kdo še spomni, saj prodaja vozovnice že polnih 36 let, torej še iz časa, ko je bila to glavna jugoslovanska železniška postaja.
»Ne, ne bodo me ukinili, kot so ukinili postajo. Iz meseca v mesec čakam, da me preselijo,« je povedala danes edina blagajničarka Snežana. Foto Milena Zupanič/Delo
»Potniki so nekoč čakali tudi uro in pol, da so lahko kupili vozovnico. Iz Beograda so potovali po vsem svetu. Vrste so se vile skozi vso čakalnico in po cesti čez Savski trg, vse do kake sto metrov oddaljene lekarne tam čez,« pripoveduje Snežana. Odkar so lani postajo zaprli za promet in vlaki ne pripeljejo več, prodaja vozovnice le še tistim, ki bodisi ne vedo, da se je postaja preselila, bodisi jim je v središču mesta bolj priročno kupiti vozovnico, kot iti zato nekaj kilometrov daleč na postajo Beograd Center. večina vlakov odpelje danes od tam.
»Ne, ne bodo me ukinili, kot so ukinili postajo. Iz meseca v mesec čakam, da me preselijo,« se smeje. Kam gre, še ne ve. Najraje bi šla v pokoj, a se tudi v Srbiji za ženske vsako leto podaljša delovna doba za pol leta. Danes 59-letna Snežana bo delala še šest let. Postaja pa ne dela več.
Številna okenca, nekoč razdeljena med potnike za mednarodni in domači promet, danes samevajo. Foto Milena Zupanič/Delo
Beograjska železniška postaja je postala »žrtev« Beograda na vodi, novega sodobnega mestnega središča, ki ga gradi na desnem bregu Save v samem centru Beograda podjetje iz Združenih arabskih emiratov. Na zadnji strani železniške postaje, kamor je nekoč pripeljalo kar 18 železniških prog, tirov ni več. Izruvali so jih, da bodo lahko železniško postajo in svet okoli nje preuredili. A čeprav razen kake polomljene klopi in ogrodja potniških nadstreškov ni praktično ničesar več, nostalgija ali pa navada kljub temu še marsikoga pripeljeta sem, vsaj na kavo ali pivo v bife Suri, kjer še zmeraj točijo, kot so nekoč točili noč in dan.
Čeprav ni ničesar več, nekateri še prihajajo na železniško postajo, bodisi iz nostalgije bodisi iz navade ali na kavo v vedno odprt bife na zadnji strani.
Nedaleč stran, tako rekoč na dlani so že zrasle dvajset in več nadstropij visoke stolpnice Beograda na vodi, ki se bodo v naslednjih letih razširile v neposredno bližino nekdanje železniške postaje. V njej bo kmalu muzej zgodovine Srbije. Stavba je razglašena za spomenik ničte kategorije, torej takšen, da se ga bo povsem ohranilo, izvemo v podjetju Železniška infrastruktura Srbije, ki je stavbo že predalo muzeju. A do takrat je – kot je v Srbiji običajno – še dolga pot. Za zdaj domuje v stavbi nekaj policistov, na dvoriščni strani pa njihovi avtomobili. Zato stoji pred železniško postajo oborožen policist, kot pred vsako zgradbo, v kateri se zadržujejo policisti.
Iz Ljubljane v Beograd z vlakom deset ur
Danes se je iz Ljubljane v Beograd z vlakom težje prebiti kot pred desetletji. Pa ne zaradi železniške postaje, pač pa zato, ker vozi vlak samo enkrat na dan, in sicer iz Ljubljane ob pol desetih dopoldan. Približno ob istem času odpelje vlak tudi v nasprotni smeri, iz Beograda v Ljubljano. Za pot potrebuje vsak od njiju več kot deset ur, kar je dvakrat toliko kot avtomobil. Glavna beograjska železniška postaja je po novem na Prokopu, razmeroma blizu Spominskega parka Josipa Broza Tita. A postaja še zdaleč ni tako monumentalna, kot je 135 let »stara dama« v centru mesta. Je zgolj nedokončano pritličje, katerega vrhnjo ploščo so nedavno kupili Arabci, ki nameravajo postaviti nad železniško postajo velik trgovski center.
Z vlaka na vlak s taksijem
Kdor želi potovati od tod naprej, denimo v Črno Goro ali v Grčijo, si mora sam najti prevoz do železniške postaje na Topčiderju, od koder peljejo vlaki proti jugu. Za prestop iz vlaka na vlak je najbolje je poklicati taksi. Taksiji so v Beogradu hitri in razmeroma poceni; za to razdaljo je treba odšteti kakih štiri ali pet evrov. Potem pa v škripajočem vlaku, ki pelje na posameznih odsekih zgolj s hitrostjo 30 do 40 kilometrov na uro, v nadaljnjih dolgih urah počasi polzite proti morju.
