Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Svet

Portugalci na valu levice

Volitve na Portugalskem: Se bo nadaljevala zgodba premiera Antónia Coste?
Portugalska volitve stranke
Portugalska volitve stranke
6. 10. 2019 | 06:00
6. 10. 2019 | 08:38
6:21
Sprva so napovedovali, da aktualna portugalska politična oblast ne bo držala prav dolgo, in vendar po štirih letih uspešno končuje mandat, predsedniku vlade, socialistu Antóniu Costi pa ankete javnega mnenja tudi pred današnjimi splošnimi volitvami kažejo zelo dobro. Analitiki ga opisujejo kot okretnega stratega, ki zna po eni strani slediti evropskim proračunskim zahtevam, po drugi strani pa zadovoljiti pričakovanja radikalne levice. To je spretno pritegnil k sebi.

Oseminpetdesetletni socialist, (tudi) Indijec po krvi in odvetnik po poklicu, ki je bil dolga leta župan Lizbone (2007–2015), ima, kot preigravajo raziskovalci javnega mnenja, nemalo vetra v jadrih, pa čeprav je pred štirimi leti začel klavrno: tedaj je volitve dobila desna koalicija Pedra Passosa Coelha, ki je državo vodila v težkih časih krize in diktata trojke, toda novo vlado je potem uspelo sestaviti prav Costi. Zaradi pakta, ki ga je prelomno sklenil z radikalno antiliberalnim Levim blokom in se je povezal tudi s komunisti in zelenimi, je bilo političnega ogorčenja veliko, in vendar prav zdaj z manjšinsko vlado končuje mandat. Spretnosti mu očitno ne manjka, a tudi priljubljenosti ne: čeprav ni gotovo, da bi lahko danes Socialistična stranka zmagala kar večinsko, je pričakovati, da bo večinsko vladala levica ...– razen če se bodo povsem utrgali temni oblaki, ki so se tik pred zdajci zbrali nad Costo. Tudi Portugalci imajo namreč svojo orožarsko afero – leta 2017 je izginilo orožje v vojaški bazi v Tancosu –, v konservativni socialdemokratskai stranki (PSD) pa zdaj namakajo premiera, kaj vse je takrat vedel, menda tudi o »dogovoru med vojaško policijo in tatovi«.


Črno in belo


Mnogi Portugalci spoštujejo Costo zaradi »spodbudnih proračunskih rezultatov«, ki so v resnici, kot zmigujejo z glavo nasprotniki, samo lepa statistika, realije da so manj čedne. Medtem ko dobre izide nekateri pripisujejo še nekdanji posadki Pedra Passosa Coelha, češ, prave poteze obrodijo sadove komaj čez čas, so Costovi zagovorniki prepričani, da je leva garnitura tista, ki uspešno zdravi javne finance. In to zato, ker je socialist Costa, kakor ga opisujejo, odličen socialdemokratski pogajalec, velik pragmatik in rojen politik (bolj proti sredini), za povrhu pa po naravi simpatično optimističen, in ljudje vedo o njem še to, da ima rad film, fado, Benfico in kuharijo. Kot ne more presenečati, ga na nasprotnem polu dojemajo drugače: v njem, vsaj medijsko, prepoznavajo tudi manipulatorja z nemalo makiavelistične brezobzirnosti, ki da ga spremlja že ves čas kot prišita senca. Na njegovi poti kaže poudariti, da je bil, med drugim, evropski poslanec, notranji minister, župan Lizbone, od leta 2014 pa je tudi na čelu socialistične stranke.



Medtem ko je leva politika morda na valu uspeha oziroma se ga vsaj nadeja – Costa predvolilno poudarja, da so prava smer »javne naložbe, višje plače in več socialne pravičnosti« –, desnico v zadnjih letih bremeni precejšnje fragmentiranje ob klasičnih tvorbah, kot sta PSD in Demokratična sredina-Ljudska stranka CDS-PP. Zanimiva novodobna politična formacija, ki bi lahko precej zanimala portugalske volivce, je tudi stranka PAN (Za ljudi, živali, naravo), ki se, kot je razbrati že iz imena, prioritetno bije za prijetno sobivanje ... Pojav novih strank je lahko razumeti kot znamenje, da so stare v krizi.


Vtis stabilnosti


Po hudih viharjih, ki so premetevali portugalsko družbo med nedavno finančno krizo, dajejo Portugalci zdaj v mednarodnem okolju vtis, da so majhna, a stabilna in zelo proevropska država (še pred leti je bilo drugače) z močno politično identiteto. Levo-desna razhajanja seveda poznajo, a s sovražnim skrajnim desničarstvom nimajo težav, saj ta ne obstaja. [Pred nedavnimi evropskimi volitvami je bila sicer osnovana Chega [Dovolj], ki pa je pogorela.] ... Trenutna portugalska slika se zdi spodbudna, a vsake oči imajo svojega malarja: sociologinja Paula Reis z lizbonske Nove univerze je bila pred nedavnim v intervjuju za Delo precej pesimistična, češ, »tveganju revščine je izpostavljenih več kot 2,2 milijona ljudi, kar je ogromno. Razslojenost je očitna, razlike so v prihodkih in sploh v premoženju. So ljudje, ki imajo ogromno imetja, in ljudje, ki nimajo domala nič. [...] Kakor drugod se tudi pri nas hitro krči srednji razred, bojim se, da se bomo iz tega težko izvili ... Skrbi me tudi, da se naša država ni sposobna soočiti s še eno tako veliko krizo, s kakršno smo se spopadli pred leti, kajti nisem prepričana, da smo poskrbeli za strukturne reforme, kot bi morali. Še vedno smo zelo odvisni od razmer v mednarodnem okolju.«

Portugalska da se bo ekonomsko-socialno dokaj dobro držala tako dolgo, kolikor bo krepka Evropa, zato bi, kot jse nakazuje ob skorajšnjih volitvah, lahko še nekaj časa zdržala tudi aktualna vladajoča politika.


Prizor iz Coimbre Foto:AFP
Prizor iz Coimbre Foto:AFP

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine