Protesti v Franciji: »Upiramo se, ne le pritožujemo«    

Predsednika Emmanuela Macrona obtožujejo, da hoče uničiti socialno državo.
Fotografija: Povežimo se, so pozivali tdi v Marseillu. FOTO: AFP
Odpri galerijo
Povežimo se, so pozivali tdi v Marseillu. FOTO: AFP

Socialna politika, ki jo vodi macronizem, je »ideološka« in »protisocialna«, zato se je, ker tako misli mnogo Francozov, danes spet dvignila ulica. Na približno sto manifestacijah po vsej državi so protestirali od dijakov, študentov in zaposlenih do brezposelnih in upokojencev. V pariškem sprevodu se jih je povezalo okoli 11.000, kakor je preštela policija, oziroma do 50.000, kot so ocenili v sindikalni centrali CGT (Confédération Générale du Travail).


Hude besede in bes 


Besede so hude, a tudi kolektivnega besa je veliko: številni Francozi, ki so danes stavkali in protestirali, so predsednika Emmanuela Macrona zmerjali z liberalističnim »izdajalcem in ubijalcem socialnega sistema«. Proti reformiranju in vladanju à la Macron so se dvignili po vsej Franciji in s slogani kot: »Vsakdo hoče svojo kupno moč«, »Ne pritožujemo se, ampak se upiramo«. 

Foto: Loic Venance/Afp
Foto: Loic Venance/Afp


Da je treba z ulico preprečiti razgradnjo francoske socialne države, so že konec avgusta pozvali v sindikalnih centralah oziroma organizacije delavcev, upokojencev, dijakov in študentov (CGT, F0, Solidaires, Unef, FIDL, UNL). Prepričani so, da francoska vlada z (napovedanimi) reformami potiska v ospredje logiko individualizacije in izrinja ključni vrednoti sobivanja: solidarnost in socialno pravičnost, kar pa ne more voditi drugam kot v še večjo razklanost že tako močno razslojene francoske družbe. Nasprotniki macronizma verjamejo, da bodo reveži in prekariat posledično še ranljivejši. (Po podatkih nacionalnega statističnega urada je že sedaj revnih kakih 8,8 milijona ljudi, ki morajo preživeti z manj kot tisoč evri na mesec, kar 30 odstotkov Francozov pa se kljub boleznim ne zdravi, saj nimajo denarja ...)



Toda zagovorniki so, nasprotno, prepričani, da se mora že enkrat zlomiti stari svet in je treba, kot je pred časom v intervjuju za Delo poudaril politolog Laurent Jeanpierre, po desetletjih zamujanja končno reformirati tudi Francijo. Emmanuel Macron da le ubira poti, ki so jih v večini zahodnih držav, recimo v Veliki Britaniji ali Nemčiji, prehodili že zdavnaj: v Franciji zdaj zadevajo širok spekter reform od vstopanja v višješolski sistem do brezposelnosti, pokojnin in socialnih doklad (počasnejše prilagajanje omenjenih prejemkov rasti življenjskih stroškov) pa nasploh boja proti revščini, še predvidene privatizacije francoskih železnic, posegov v zdravstveni sistem, nasploh v javni sektor in podobno.


Glasni, čeprav šibki


V množičnih mobilizacijah, kjer koli so že, se nekako vedno razkriva nacionalni značaj. Francozom prislovično pritikajo pritoževanje nad vsakdanjikom in očitna je tudi, kakor mi je pred leti v intervjuju dejala Nadine Prigent iz vodstva sindikalne centrale CGT, pripravljenost na hrupno akcijo, pa čeprav statistika priča, da je članstvo v francoskih sindikatih po tradiciji skromno, komaj desetodstotno. »Mnogi v Evropi so presenečeni, toda z malo člani in z veliko, celo s preveč sindikati nam uspeva odmevno mobilizirati državljane.«

Foto: Loic Venance/Afp
Foto: Loic Venance/Afp


Tokrat so vodilni iz CGT in FO vnaprej izjavljali, kako jih število protestnikov v resnici niti ne zanima, saj je ključno socialno gibanje; in tega ni mogoče spregledati. Podobnih mobilizacij, kakršna je bila včerajšnja, naj bi bilo v kratkem še več. Cilj je jasen: izpogojevati čim več iz napovedanega socialnega prevračanja države. Vlada medtem vztraja pri svojem, čeprav ne brez notranjih težav. Po nedavnem odstopu ključnega ministra za notranje zadeve Gérarda Collomba ter že prej nadvse priljubljenega ministra za ekologijo Nicolasa Hulota in še petih drugih podpora Emmanuelu Macronu, ki mu mnogi zamerijo afero Benalla, in premieru Édouardu Philippu vzdržema pada. Philippe je bil danes dopoldne v Elizejski palači, kjer nato, proti pričakovanjem mnogih, predsedniku ni ponudil odstopa, da bi lahko sestavili novo (verjetno spet Philippovo) vlado; zato pa je v kratkem pričakovati nekatere ministrske menjave.

A podobno kot v macronistični politiki so razklani francoski sindikati, ki tudi ob tokratni vsefrancoski mobilizaciji niso bili na isti liniji: v več centralah niso pozvali k javnim protestom.

Preberite še:

Komentarji: