Rajska utopija ali samo luksuzni hotel?

Ameriški obrambni minister James Mattis se je na poti v Singapur ustavil na Havajih in objavil, da so spremenili ime največjega območja delovanja njegove vojske, in to iz dosedanjega »pacifiškega poveljstva« (Pacom) v »indopacifiško poveljstvo«.

Nato je odpotoval na letno varnostno konferenco »Dialog Shangri-La«, ki bo zagotovo najboljša priložnost za pojasnilo udeležencem, med katerimi bo tudi indijski premier Narendra Modi, kaj se skriva za to na videz simbolično spremembo.
Čeprav so ameriški funkcionarji zatrdili, da se zaradi preimenovanja poveljstva ne bo zgodilo nič posebnega in da vsemu temu zagotovo ne bosta sledila očitnejši strateški premik in nova razporeditev vojaških čet in odgovornosti, je to kljub vsemu natančna formulacija sedanjega stanja v Aziji, s tem pa tudi specifično osredotočenje ZDA na Indijski ocean in njegov čedalje večji regionalni pomen. Vse to je seveda v duhu novega tesnega partnerstva med ZDA in Indijo. In vse je pogojeno s čedalje očitnejšim rivalstvom med ZDA in Kitajsko.

Četudi je sprememba imena zgolj simbolična formalnost, je bistvo tega trikotnika oblikovanje prihodnosti celotnega območja, ki se sooča z vprašanjem, kako bi se bilo treba postaviti proti čedalje močnejši Kitajski in kako na eni od najpomembnejših poti svetovne trgovine oblikovati sodoben varnostni mehanizem.
 

Pot do harmonične utopije
 

Prav ta tema bo ena izmed najpomembnejših na forumu v Singapurju, ki bo potekal od jutri do nedelje in se ga bodo udeležili obrambni ministri in drugi funkcionarji iz več kot 50 držav. Seveda bodo udeleženci konference namenili veliko pozornosti dogajanju, ki naj bi 12. junija potekalo v tem singapurskem hotelu, in nobenega dvoma ni, da bo uresničevanje vsega, o čemer bodo razpravljali na forumu, odvisno predvsem od tega, ali bosta ameriški predsednik Donald Trump in severnokorejski voditelj Kim Džong Un naredila korak k »harmonični utopiji«, kar v prevodu pomeni ime Shangri-La.

Prav tako pomembna in za to območje celo usodna tema bo militarizacija Južnokitajskega morja, ki je zgolj eden od kazalcev čedalje večje kitajske prevlade na območju, obremenjenem z vrsto nerešenih odnosov, odprtih vprašanj in prikrito ali odkrito agresivnostjo udeležencev sedanje velike igre.

Mattis je že na poti v Singapur napovedal, da bo na forumu odprl vprašanje kitajskega (ne)spoštovanja mednarodnega prava in svobodne plovbe, vendar ta problem izvira iz dejstva, da ima Kitajska Južnokitajsko morje za svoje ozemlje. To se bo pokazalo tudi v sestavi kitajske delegacije na forumu. Čeprav so organizatorji pa tudi preostali udeleženci dialoga upali, da bo Kitajska poslala na forum enega izmed članov centralne vojaške komisije, ki ima politično težo in lahko sprejema določene odločitve, bo njena delegacija sestavljena iz zgovornih tolmačev neomajnih stališč. Na čelu delegacije bo predsednik Akademije vojaških znanosti general He Lei, kar pomeni, da je mogoče pričakovati zgolj akademsko razpravo, katere cilj je – vsaj kar zadeva kitajsko stran – pojasniti sogovornikom, kje je napaka v njihovem pristopu k problemu. Ozemeljska celovitost in državna suverenost nad skoraj celotnim Južnokitajskim morjem namreč ni tema za pogajanja, temveč trdno izhodišče. Glede na to so tudi vse pripombe drugih držav o kitajski gradnji vojaških oporišč na umetno povečanih otokih ali načrtih za namestitev plavajoče jedrske elektrarne neprimerne. Ali kot je včeraj izjavila predstavnica za tisk kitajskega zunanjega ministrstva Hua Chunying – »smešne«.
 

Ujemite tatu
 

»To je tako, kot kadar tat vzklika 'ujemite tatu', da bi prikril svojo krajo,« je dejala Hua in postavila retorično vprašanje, ali ni ameriško zavzemanje za »svobodno plovbo« v resnici poskus ohranitve hegemonije. Na vprašanje, kaj storiti s Kitajsko, ki se širi prek strateško pomembnega morja, nihče nima dobrega odgovora. Za zdaj.

Ameriško pošiljanje bojnih ladij blizu čeri in otokov ter soočanje s kitajskimi vojaškimi patruljami na valovih sta zgolj prikaz sile, ki nima skorajda nobenega pomena. Vprašanje je, kdo je v tej zapleteni kombinaciji interesov, partnerstev in strateških ciljev pravzaprav pripravljen začeti vojno. Za zdaj se, na srečo, zdi, da nihče. Razen besedne, seveda. A tla so zelo spolzka. Težko je predvideti naslednji korak ameriškega predsednika, če njegovo srečanje s Kim Džong Unom ne bo prineslo otipljivih rezultatov ali če srečanja sploh ne bo. Vsekakor je pričakovati, da bo Trump v doglednem času dal na mizo v Ovalni pisarni tudi »politiko ene Kitajske«.

Tistega dne, ko naj bi se v hotelu Shangri-La v Singapurju sestala Trump in Kim, bodo v Tajpeju slovesno odprli novo poslopje Ameriškega inštituta na Tajvanu, ki ima dejansko vlogo ameriškega veleposlaništva na tem 24-milijonskem otoku. Zdaj se dokaj živčno postavlja vprašanje, kdo se bo udeležil slovesnosti. Z ameriške strani napovedujejo, da bo to eden od visokih funkcionarjev, če že ne kar eden od ministrov Trumpove vlade. To bi bilo znamenje, da je »politika ene Kitajske« preživeta. Glede na to, da vodstvo v Pekingu pristopa k temu vprašanju brez kančka prožnosti, bi utegnil to biti tudi uvod v najnevarnejši spor, ki bi lahko posrkal vase ne le ZDA in Kitajsko, temveč tudi številne druge območne igralce.

Je potem sploh kaj upanja za utopijo rajske harmonije, poimenovane Shangri-La? Malo. Ker je njena alternativa strah zbujajoča vojna opcija, je vsekakor pomembno ohranjati kakršenkoli že dialog.
 

Lavrov v Pjongjangu
 

Ruski zunanji minister Sergej Lavrov se je včeraj v Pjongjangu sestal z voditeljem Kim Džong Unom in mu predal povabilo predsednika Vladimirja Putina, naj obišče Rusijo. Tako se je Kremelj vključil v diplomatsko igro pred pričakovanim Trumpovim srečanjem s Kimom in se ponudil Pjongjangu kot svojevrstna palica, na katero se lahko opira na poti v Singapur. Ni znano, ali je voditelj napovedal odhod v Rusijo pred vrhunskim srečanjem v hotelu Shangri-La. Z Lavrovom se je fotografiral z resnim obrazom, tako kot stori vedno, kadar je igra, v kateri sodeluje, preveč zapletena.