V nadaljevanju preberite:

»Na olimpijskih igrah ni najbolj pomembno zmagati, pomembno je sodelovati; v življenju ni bistveno nekoga premagati, bistveno se je dobro boriti.« Če bi te besede Pierra de Coubertina uporabili za današnji čas, bi jih morali le malce spremeniti, in bi bile povsem aktualne.

Odprtje 32. olimpijskih iger v Tokiu nam je namreč pomagalo dojeti, da smisel življenja ni v tem, da bi bili nesmrtni, temveč v tem, da smo prisotni tukaj, v tem svetu, ki nam ne ponuja ničesar, česar ne ustvarimo sami. Ni bistveno osvojiti zlato medaljo. Pomembno se je boriti do konca, kot da nam ta medalja neizpodbitno pripada.

A kaj je v resnici zlato naše dobe? Pravica do svobodnega mišljenja? Ali samo do čistega zraka? Ali je morda tudi to preveč, kajti današnji zadetek na loteriji je, da te ne zajameta uragan ali poplava, da se ne okužiš s koronavirusom ali ptičjo gripo, da ne ostaneš brez dela ali da prečkaš mejo v času pandemije … ne da bi te poslali v karanteno.