Rusko-turški dogovor bi lahko rešil na tisoče življenj
Demilitarizirani Idlib: Moskva in Ankara sta ključna akterja sirske vojne in miru.
Odpri galerijo
Mesto Ariha v provinci Idlib FOTO: AP
Ruski in turški diplomati, vojaški častniki in obveščevalci pospešeno pripravljajo vzpostavitev tako imenovanega demilitariziranega območja v severozahodni sirski provinci Idlib, za katero sta se Moskva in Ankara »odločili« tik pred začetkom napovedane in dolgo pripravljane ofenzive sirskih vladnih sil.
Rusko-turška diplomatska akcija je, vsaj za nekaj časa, »zamrznila« ofenzivo na provinco, ki je že več let pod nadzorom uporniških skupin. V gosto naseljenem Idlibu živi več kot tri milijone ljudi – najmanj polovica jih je beguncev iz drugih predelov Sirije, ki so bili nekaj časa pod nadzorom upornikov, potem pa so jih z rusko in iransko pomočjo ponovno zasedle enote sirskega predsednika Bašarja al Asada (Homs, Douma, Vzhodna Guta, Dara, Alep …).
Meje demilitariziranega območja, ki se bo razprostiralo 20 kilometrov v dolžino in 15 v višino, so že zarisane. V prihodnjih dneh se bo na določenem območju opazno povečala ruska in turška vojaška prisotnost, inženirske enote pa naj bi na robovih demilitariziranega območja hitro začele graditi zaščitne betonske zidove. Če bo šlo vse po (rusko-turških) načrtih, bodo po območju usklajeno patruljirali ruski vojaški policisti in turški vojaki, ki so v Idlibu v okviru dogovora iz Astane že dlje časa prisotni na 12 opazovalnih točkah.
Ključna zahteva rusko-turškega dogovora, ki je – tu je treba iskati navodila za razumevanje prihodnje ureditve Sirije – izvzel do zdaj povsod prisoten in vojaško zelo agresiven Iran, je, da morajo pripadniki najbolj skrajne uporniške skupine Hajat Tahrir al Šam (nekdanja Fronta al Nusra – v memorandumu niso »dobesedno« poimenovani) do 15. oktobra zapustiti Idlib, do 10. oktobra pa morajo vse uporniške skupine, ki so na tem območju, predati težko orožje.
Hajat Tahrir al Šam (HTS) zdaj nadzoruje približno 60 odstotkov »uporniške« province, s preostalimi uporniškimi skupinami pa je v slabih, ali, v najboljšem primeru, oportunističnih odnosih. Vezi med skupinami so zelo šibke: v pripravah na vladno ofenzivo se je v Idlibu sestavila koalicija zmernih upornikov, ki so sporočili, da so pripravljeni na pogajanja, kar je le še poslabšalo odnose z nekdanjo Fronto al Nusra. Pri prepričevanju voditeljev Hajat Tahrir al Šama, naj odložijo težko orožje in se umaknejo na območja na severu Sirije, ki so pod nadzorom Turčije (Al Bab, Džarablus, Afrin …), bo morala ključno vlogo odigrati uradna Ankara, katere vojaška in politična vloga (ne le) na severu Sirije se bo, posledično, v prihodnjih tednih in mesecih gotovo povečala. Če bo Turčija pri prepričevanju skrajne islamistične skupine uspešna, bo to za Ankaro velika diplomatska zmaga, Rusiji pa bo omogočilo nemoteno uresničevanje strategije utrjevanja Asadovega režima.
Oytun Orhan iz Centra za bližnjevzhodne študije v Ankari je dejal, da bi Turčija, če se pripadniki Hajat Tahrir al Šama ne bi hoteli umakniti iz Idliba, proti skrajni skupini verjetno morala vojaško posredovati. Po njegovih besedah je precejšnja možnost, da bodo tuji pripadniki HTS poskusili »sabotirati« dogovor.
Asadov režim ni sodeloval pri rusko-turškem dogovoru (dogovarjanju) o Idlibu. Tako kot Teheran si je tudi Damask želel čim hitreje začeti »odločilno« vojaško operacijo, a je pri tem – morda bo to rešilo več tisoč življenj – ostal brez pravice do glasovanja.
»To je začasen korak. A nujen,« je odločitev za vzpostavitev demilitariziranega območja v Idlibu ocenil ruski zunanji minister Sergej Lavrov in med vrsticami sporočil »očitno«. Rusko-turški dogovor o Idlibu je zelo krhek in poln neznank, čeprav bi teoretično lahko rešil na tisoče življenj, preprečil veliko humanitarno katastrofo in begunski eksodus proti turški meji. Časa za njegovo udejanjenje je nevarno malo.
Rusko-turška diplomatska akcija je, vsaj za nekaj časa, »zamrznila« ofenzivo na provinco, ki je že več let pod nadzorom uporniških skupin. V gosto naseljenem Idlibu živi več kot tri milijone ljudi – najmanj polovica jih je beguncev iz drugih predelov Sirije, ki so bili nekaj časa pod nadzorom upornikov, potem pa so jih z rusko in iransko pomočjo ponovno zasedle enote sirskega predsednika Bašarja al Asada (Homs, Douma, Vzhodna Guta, Dara, Alep …).
Meje demilitariziranega območja, ki se bo razprostiralo 20 kilometrov v dolžino in 15 v višino, so že zarisane. V prihodnjih dneh se bo na določenem območju opazno povečala ruska in turška vojaška prisotnost, inženirske enote pa naj bi na robovih demilitariziranega območja hitro začele graditi zaščitne betonske zidove. Če bo šlo vse po (rusko-turških) načrtih, bodo po območju usklajeno patruljirali ruski vojaški policisti in turški vojaki, ki so v Idlibu v okviru dogovora iz Astane že dlje časa prisotni na 12 opazovalnih točkah.
Ključna vloga Turčije
Ključna zahteva rusko-turškega dogovora, ki je – tu je treba iskati navodila za razumevanje prihodnje ureditve Sirije – izvzel do zdaj povsod prisoten in vojaško zelo agresiven Iran, je, da morajo pripadniki najbolj skrajne uporniške skupine Hajat Tahrir al Šam (nekdanja Fronta al Nusra – v memorandumu niso »dobesedno« poimenovani) do 15. oktobra zapustiti Idlib, do 10. oktobra pa morajo vse uporniške skupine, ki so na tem območju, predati težko orožje.
Nadzor nad sirskim ozemljem FOTO: Delo
Hajat Tahrir al Šam (HTS) zdaj nadzoruje približno 60 odstotkov »uporniške« province, s preostalimi uporniškimi skupinami pa je v slabih, ali, v najboljšem primeru, oportunističnih odnosih. Vezi med skupinami so zelo šibke: v pripravah na vladno ofenzivo se je v Idlibu sestavila koalicija zmernih upornikov, ki so sporočili, da so pripravljeni na pogajanja, kar je le še poslabšalo odnose z nekdanjo Fronto al Nusra. Pri prepričevanju voditeljev Hajat Tahrir al Šama, naj odložijo težko orožje in se umaknejo na območja na severu Sirije, ki so pod nadzorom Turčije (Al Bab, Džarablus, Afrin …), bo morala ključno vlogo odigrati uradna Ankara, katere vojaška in politična vloga (ne le) na severu Sirije se bo, posledično, v prihodnjih tednih in mesecih gotovo povečala. Če bo Turčija pri prepričevanju skrajne islamistične skupine uspešna, bo to za Ankaro velika diplomatska zmaga, Rusiji pa bo omogočilo nemoteno uresničevanje strategije utrjevanja Asadovega režima.
Oytun Orhan iz Centra za bližnjevzhodne študije v Ankari je dejal, da bi Turčija, če se pripadniki Hajat Tahrir al Šama ne bi hoteli umakniti iz Idliba, proti skrajni skupini verjetno morala vojaško posredovati. Po njegovih besedah je precejšnja možnost, da bodo tuji pripadniki HTS poskusili »sabotirati« dogovor.
Drobno časovno okno
Asadov režim ni sodeloval pri rusko-turškem dogovoru (dogovarjanju) o Idlibu. Tako kot Teheran si je tudi Damask želel čim hitreje začeti »odločilno« vojaško operacijo, a je pri tem – morda bo to rešilo več tisoč življenj – ostal brez pravice do glasovanja.
»To je začasen korak. A nujen,« je odločitev za vzpostavitev demilitariziranega območja v Idlibu ocenil ruski zunanji minister Sergej Lavrov in med vrsticami sporočil »očitno«. Rusko-turški dogovor o Idlibu je zelo krhek in poln neznank, čeprav bi teoretično lahko rešil na tisoče življenj, preprečil veliko humanitarno katastrofo in begunski eksodus proti turški meji. Časa za njegovo udejanjenje je nevarno malo.
