Samo predmet na polici velesil?
Zaradi strateškega položaja bo Tajvan še nekaj časa nenadomestljiv, a tudi to ne bo trajalo večno.
Odpri galerijo
Ko sta ladji ameriške vojne mornarice v ponedeljek prepluli Tajvansko ožino, je to bilo še eno sporočilo Bele hiše Pekingu. »To je potrditev tega, da se ZDA zavzemajo za svobodno in odprto indijsko-pacifiško območje,« je dejal tiskovni predstavnik Pentagona Rob Manning. »Ameriška mornarica bo še naprej letela, plula in delovala povsod, kjer ji to dovoljuje mednarodno pravo.«
Kitajska se je vznemirila, saj so ameriške bojne ladje v štirih mesecih že drugič plule skozi ožino med kitajskim kopnim in spornim otokom, hkrati se vse to dogaja ob povečani napetosti v odnosih med velesilama pa tudi med Pekingom in Tajpejem.
Več kot sto tisoč Tajvancev se je v soboto zbralo na ulicah Tajpeja ter zahtevalo razpis referenduma o uradni neodvisnosti 24-milijonskega otoka. Za politično vodstvo v Pekingu je to še veliko večje politično izzivanje od ameriških ladij. Referendum bi bil podoben snemanju maske s provizorične instalacije kitajske prevlade nad v resnici neodvisnim otokom, tako da bi imel zagotovo velike posledice za nadaljnje odnose obema stranema Tajvanske ožine. Z drugimi besedami: to bi lahko bil velik korak k oboroženemu spopadu.
Najpomembnejši del v kitajskih načrtih glede Tajvana so, seveda, ZDA. Do prihoda Donalda Trumpa v Belo hišo se je zdelo, da so v Washingtonu čedalje manj pripravljeni tvegati vojno s Kitajsko samo zato, da bi obranili demokratični otok, pa tudi tajvanski strateški položaj v Tihem oceanu ni bil videti tako pomemben, kot je pomembna vloga druge največje gospodarske velesile v globalni preskrbovalni verigi.
S Trumpom se je vse skupaj vrnilo na izhodiščno točko. V minulem letu in pol je Pentagon prodal Tajvanu za približno 1,5 milijarde dolarjev orožja. Že odločitev otoške vojske, da bo za kitajske oborožene sile postala nepremagljiva tarča, in pripravljenost tajvanske vlade povečati vojaški proračun sta dober temelj za izboljšanje odnosov med dvema starima zaveznicama. Čeprav so z rušilca USS Curtis Wilbur in križarke USS Antietam ta teden potrdili, da ZDA pod Trumpovim vodstvom ne izključujejo oboroženega spopada s Kitajsko, to še ni dokaz, da je Tajvan, kot je pred kratkim dejal župan Tajpeja Ko Wen-je, za ameriškega predsednika kaj več kot »stvar na polici«. Otok, ki je bil pred kratkim eden izmed »azijskih tigrov«, se je znašel pred vprašanjem, ki bi si ga morale zastaviti številne majhne države: zakaj je nenadomestljiv v sodobni politični areni in kaj bi ga lahko naredilo nenadomestljivega gospodarskega partnerja?
Demokracija namreč ne šteje več in čeprav je bila kitajsko-ameriška napetost deloma izzvana z vrednotami in ideološkimi razlikami, to ne pomeni, da je Trump pripravljen braniti večstrankarski parlamentarizem kakšne druge države. Tudi velik del globalnega trga, ki so ga osvojili tajvanski proizvajalci elektronskih komponent in informacijske tehnologije, ne pomeni kaj dosti, ker končne izdelke v veliki meri sestavljajo ali izdelujejo na Kitajskem.
Tajvan je kot »stvar na polici« celo v odnosih z duhovnimi voditelji, kot je papež Frančišek. Čeprav predstavljajo katoliki blizu dveh odstotkov tajvanskega prebivalstva, čeprav imajo na otoku popolno svobodo veroizpovedi in spoštujejo svetega očeta kot verskega voditelja, je Vatikanu zdaj predvsem do vzpostavitve diplomatskih odnosov s Kitajsko.
Papež je tajvanskega podpredsednika Chen Chian-jena sprejel dan pred južnokorejskim predsednikom Mun Dže Inom, pri čemer sta mu oba izročila povabilo, naj pride na obisk. Chen ga je povabil v Tajvan, Mun v Severno Korejo. Sveti sedež je nemudoma sporočil, da bo papež odpotoval v Pjongjang, če bo dobil uradno povabilo tamkajšnjega političnega vodstva, da pa ne načrtuje obiska Tajvana. Za morebitno povabilo iz Pekinga bi bil papež Frančišek pripravljen žrtvovati celo diplomatske odnose s Tajpejem.
Pokazalo se je, da je v sodobnem svetu nenadomestljivost povezana z velikostjo (trgi, na primer), količino (delovna sila ali nafta) in silo. Vse drugo je zgolj »stvar na polici« velesil.
Kitajska se je vznemirila, saj so ameriške bojne ladje v štirih mesecih že drugič plule skozi ožino med kitajskim kopnim in spornim otokom, hkrati se vse to dogaja ob povečani napetosti v odnosih med velesilama pa tudi med Pekingom in Tajpejem.
Zahteve po referendumu
Več kot sto tisoč Tajvancev se je v soboto zbralo na ulicah Tajpeja ter zahtevalo razpis referenduma o uradni neodvisnosti 24-milijonskega otoka. Za politično vodstvo v Pekingu je to še veliko večje politično izzivanje od ameriških ladij. Referendum bi bil podoben snemanju maske s provizorične instalacije kitajske prevlade nad v resnici neodvisnim otokom, tako da bi imel zagotovo velike posledice za nadaljnje odnose obema stranema Tajvanske ožine. Z drugimi besedami: to bi lahko bil velik korak k oboroženemu spopadu.
Najpomembnejši del v kitajskih načrtih glede Tajvana so, seveda, ZDA. Do prihoda Donalda Trumpa v Belo hišo se je zdelo, da so v Washingtonu čedalje manj pripravljeni tvegati vojno s Kitajsko samo zato, da bi obranili demokratični otok, pa tudi tajvanski strateški položaj v Tihem oceanu ni bil videti tako pomemben, kot je pomembna vloga druge največje gospodarske velesile v globalni preskrbovalni verigi.
S Trumpom se je vse skupaj vrnilo na izhodiščno točko. V minulem letu in pol je Pentagon prodal Tajvanu za približno 1,5 milijarde dolarjev orožja. Že odločitev otoške vojske, da bo za kitajske oborožene sile postala nepremagljiva tarča, in pripravljenost tajvanske vlade povečati vojaški proračun sta dober temelj za izboljšanje odnosov med dvema starima zaveznicama. Čeprav so z rušilca USS Curtis Wilbur in križarke USS Antietam ta teden potrdili, da ZDA pod Trumpovim vodstvom ne izključujejo oboroženega spopada s Kitajsko, to še ni dokaz, da je Tajvan, kot je pred kratkim dejal župan Tajpeja Ko Wen-je, za ameriškega predsednika kaj več kot »stvar na polici«. Otok, ki je bil pred kratkim eden izmed »azijskih tigrov«, se je znašel pred vprašanjem, ki bi si ga morale zastaviti številne majhne države: zakaj je nenadomestljiv v sodobni politični areni in kaj bi ga lahko naredilo nenadomestljivega gospodarskega partnerja?
Demokracija namreč ne šteje več in čeprav je bila kitajsko-ameriška napetost deloma izzvana z vrednotami in ideološkimi razlikami, to ne pomeni, da je Trump pripravljen braniti večstrankarski parlamentarizem kakšne druge države. Tudi velik del globalnega trga, ki so ga osvojili tajvanski proizvajalci elektronskih komponent in informacijske tehnologije, ne pomeni kaj dosti, ker končne izdelke v veliki meri sestavljajo ali izdelujejo na Kitajskem.
Tajvan je kot »stvar na polici« celo v odnosih z duhovnimi voditelji, kot je papež Frančišek. Čeprav predstavljajo katoliki blizu dveh odstotkov tajvanskega prebivalstva, čeprav imajo na otoku popolno svobodo veroizpovedi in spoštujejo svetega očeta kot verskega voditelja, je Vatikanu zdaj predvsem do vzpostavitve diplomatskih odnosov s Kitajsko.
Frančišek ne bo obiskal Tajvana
Papež je tajvanskega podpredsednika Chen Chian-jena sprejel dan pred južnokorejskim predsednikom Mun Dže Inom, pri čemer sta mu oba izročila povabilo, naj pride na obisk. Chen ga je povabil v Tajvan, Mun v Severno Korejo. Sveti sedež je nemudoma sporočil, da bo papež odpotoval v Pjongjang, če bo dobil uradno povabilo tamkajšnjega političnega vodstva, da pa ne načrtuje obiska Tajvana. Za morebitno povabilo iz Pekinga bi bil papež Frančišek pripravljen žrtvovati celo diplomatske odnose s Tajpejem.
Pokazalo se je, da je v sodobnem svetu nenadomestljivost povezana z velikostjo (trgi, na primer), količino (delovna sila ali nafta) in silo. Vse drugo je zgolj »stvar na polici« velesil.