Srečanje nepredvidljivih voditeljev
Preboj v odnosih obema prinaša politično zmago.
Odpri galerijo
ZDA želijo denuklearizacijo Koreje ter odpravo groženj Južni Koreji in Japonski. FOTO: Jonathan Ernst/Reuters
Donald Trump in Kim Džong Un sta za skupno mizo sedla kot voditelja držav, ki sta uradno še vedno na bojišču. Po 65 letih premirja v nikoli končani vojni je zato zgodovinski že stisk rok. Ameriški predsednik pa je napovedal, da bo dovolj le minuta za oceno iskrenosti severnokorejskega diktatorja.
Newyorškemu nepremičninarju in zvezdniku resničnostne televizije nikoli ni manjkalo samozavesti in prepričanja o svojih izjemnih sposobnostih, tudi v diplomaciji.
Sicer ni ravnal po zgledu predhodnika Richarda Nixona, ki se je pred zgodovinsko otoplitvijo odnosov s Kitajsko skrbno pripravil na srečanje s predsednikom Maom Cetungom, na poti v Peking je nastal znameniti zapis v rumeni notes, kjer je povzel, kaj želi Kitajska, kaj ZDA in kaj so skupni cilji. Trump je ves čas trdil, da ne potrebuje priprav na srečanje s Kimom, zato pa so številni analitiki sestavljali podobne sezname.
Želje Severne Koreje so osredotočene v treh točkah – spoštovanje, ki so ga dobili že s srečanjem, zagotovilo varnosti za režim ter ukinitev sankcij za spodbudo gospodarske rasti. To je glavni pogajalski adut Američanov, ko bodo zahtevali predajo jedrskega orožja in končanje programov za njegovo izdelavo. To je sveti gral ameriške diplomacije, ki jo zanima tudi odprava groženj Južni Koreji in Japonski, njenih zaveznic v regiji.
Včeraj so začeli pripravljati skupno izjavo, ki naj bi obravnavala tri dele: odpravo jedrskega orožja, varnostna zagotovila in ukrepe obeh držav. Bela hiša naj bi se pri tem približevala stališču Pjongjanga, ki si je želel širši izraz »denuklearizacija Korejskega polotoka«, saj naj bi tako vanj zajeli tudi svoja pričakovanja o zmanjšanju ameriške vojaške navzočnosti v Južni Koreji in njenega jedrskega dežnika nad zaveznicama v vzhodni Aziji. Podrobnosti so ostale skrite, tudi zato, ker nihče na zunanjem ministrstvu ni mogel napovedati, kaj se bo zgodilo med nepredvidljivima voditeljema, ki hlepita po pozornosti in priznanju mednarodne skupnosti.
Uspeh pogovorov, unovčljiv na domačih tleh, bolj potrebuje Američan, ki se političnih nasprotnikov ne more znebiti z bojnimi strupi ali protiletalskim topom, kar pripisujejo Kimu. Trumpovo tacanje po svetovnem odru, nazadnje je zaradi napada besa v soboto potopil srečanje sedmih najrazvitejših G7, vse bolj vznemirja tudi njegovo stranko. Senator John McCain, ki se bojuje z možganskim rakom in ima manj političnih zadržkov kot kolegi, je po polomu v Kanadi zaveznikom sporočil, da večina Američanov iz obeh strank še vedno podpira trgovanje brez carin, globalizacijo in zavezništva, ki so nastala na podlagi 70 let skupnih vrednot. »Američani vam stojijo ob strani, tudi če vam naš predsednik ne,« je zapisal.
Trump je maja sprožil vihar, ko je ZDA umaknil iz mednarodnega jedrskega dogovora z Iranom, pred letom dni je podobno umaknil ameriško podporo pariškemu podnebnemu sporazumu, njegova napoved, da mir na Bližnjem vzhodu »ni tako težko doseči, kot mnogi menijo«, je postala še manj verjetna, ko je Jeruzalem priznal za prestolnico Izraela in na ogorčenje Palestincev prejšnji mesec tja preselil ameriško veleposlaništvo. »Po vseh polomih z zavezniki, ob grozeči trgovinski vojni in domačih težavah Trump veliko bolj kot Kim potrebuje diplomatski uspeh,« trdi tudi nekdanji ameriški veleposlanik pri Združenih narodih Bill Richardson, ki velja za poznavalca Severne Koreje. »Kim je že dobil, kar si je najbolj želel, srečanje z ameriškim predsednikom, ki bo utrdilo njegov položaj doma in ga ustoličilo kot državnika na odru sveta,« meni nekdanji demokratski kongresnik.
Demokrati s stisnjenimi zobmi priznavajo, da režim v Pjongjangu verjetno ne bi spustil ameriških talcev in se začel pogajati brez Trumpovega obnašanja, ko je med plazom zmerljivk in groženj z uničenjem zvenel bolj skrajno od vedno ostrih severnokorejskih sporočil. Kolumnist New York Timesa Nicholas Kristof opozarja, da demokrati ne smejo metati polen pod noge mirovnemu procesu s Severno Korejo samo za to, ker se ga je lotil Trump. »V tem primeru so na isti strani s predsednikovim svetovalcem za nacionalno varnost Johnom Boltonom, ki na tihem spodkopava prizadevanja za dosego miru. Kadarkoli se strinjaš z Boltonom, je treba preizprašati svoja stališča,« trdi Kristof.
Newyorškemu nepremičninarju in zvezdniku resničnostne televizije nikoli ni manjkalo samozavesti in prepričanja o svojih izjemnih sposobnostih, tudi v diplomaciji.
Sicer ni ravnal po zgledu predhodnika Richarda Nixona, ki se je pred zgodovinsko otoplitvijo odnosov s Kitajsko skrbno pripravil na srečanje s predsednikom Maom Cetungom, na poti v Peking je nastal znameniti zapis v rumeni notes, kjer je povzel, kaj želi Kitajska, kaj ZDA in kaj so skupni cilji. Trump je ves čas trdil, da ne potrebuje priprav na srečanje s Kimom, zato pa so številni analitiki sestavljali podobne sezname.
Želje Severne Koreje so osredotočene v treh točkah – spoštovanje, ki so ga dobili že s srečanjem, zagotovilo varnosti za režim ter ukinitev sankcij za spodbudo gospodarske rasti. To je glavni pogajalski adut Američanov, ko bodo zahtevali predajo jedrskega orožja in končanje programov za njegovo izdelavo. To je sveti gral ameriške diplomacije, ki jo zanima tudi odprava groženj Južni Koreji in Japonski, njenih zaveznic v regiji.
Severna Koreja potrebuje spoštovanje, zagotovilo varnosti in ukinitev sankcij. FOTO: AP
Včeraj so začeli pripravljati skupno izjavo, ki naj bi obravnavala tri dele: odpravo jedrskega orožja, varnostna zagotovila in ukrepe obeh držav. Bela hiša naj bi se pri tem približevala stališču Pjongjanga, ki si je želel širši izraz »denuklearizacija Korejskega polotoka«, saj naj bi tako vanj zajeli tudi svoja pričakovanja o zmanjšanju ameriške vojaške navzočnosti v Južni Koreji in njenega jedrskega dežnika nad zaveznicama v vzhodni Aziji. Podrobnosti so ostale skrite, tudi zato, ker nihče na zunanjem ministrstvu ni mogel napovedati, kaj se bo zgodilo med nepredvidljivima voditeljema, ki hlepita po pozornosti in priznanju mednarodne skupnosti.
Unovčljivi uspeh
Uspeh pogovorov, unovčljiv na domačih tleh, bolj potrebuje Američan, ki se političnih nasprotnikov ne more znebiti z bojnimi strupi ali protiletalskim topom, kar pripisujejo Kimu. Trumpovo tacanje po svetovnem odru, nazadnje je zaradi napada besa v soboto potopil srečanje sedmih najrazvitejših G7, vse bolj vznemirja tudi njegovo stranko. Senator John McCain, ki se bojuje z možganskim rakom in ima manj političnih zadržkov kot kolegi, je po polomu v Kanadi zaveznikom sporočil, da večina Američanov iz obeh strank še vedno podpira trgovanje brez carin, globalizacijo in zavezništva, ki so nastala na podlagi 70 let skupnih vrednot. »Američani vam stojijo ob strani, tudi če vam naš predsednik ne,« je zapisal.
Trump je maja sprožil vihar, ko je ZDA umaknil iz mednarodnega jedrskega dogovora z Iranom, pred letom dni je podobno umaknil ameriško podporo pariškemu podnebnemu sporazumu, njegova napoved, da mir na Bližnjem vzhodu »ni tako težko doseči, kot mnogi menijo«, je postala še manj verjetna, ko je Jeruzalem priznal za prestolnico Izraela in na ogorčenje Palestincev prejšnji mesec tja preselil ameriško veleposlaništvo. »Po vseh polomih z zavezniki, ob grozeči trgovinski vojni in domačih težavah Trump veliko bolj kot Kim potrebuje diplomatski uspeh,« trdi tudi nekdanji ameriški veleposlanik pri Združenih narodih Bill Richardson, ki velja za poznavalca Severne Koreje. »Kim je že dobil, kar si je najbolj želel, srečanje z ameriškim predsednikom, ki bo utrdilo njegov položaj doma in ga ustoličilo kot državnika na odru sveta,« meni nekdanji demokratski kongresnik.
Potrebujemo mir
Demokrati s stisnjenimi zobmi priznavajo, da režim v Pjongjangu verjetno ne bi spustil ameriških talcev in se začel pogajati brez Trumpovega obnašanja, ko je med plazom zmerljivk in groženj z uničenjem zvenel bolj skrajno od vedno ostrih severnokorejskih sporočil. Kolumnist New York Timesa Nicholas Kristof opozarja, da demokrati ne smejo metati polen pod noge mirovnemu procesu s Severno Korejo samo za to, ker se ga je lotil Trump. »V tem primeru so na isti strani s predsednikovim svetovalcem za nacionalno varnost Johnom Boltonom, ki na tihem spodkopava prizadevanja za dosego miru. Kadarkoli se strinjaš z Boltonom, je treba preizprašati svoja stališča,« trdi Kristof.
