Srečanje voditeljev četrtine človeštva
Skupnost narodov združuje 53 držav, v katerih živita dve milijardi ljudi.
Odpri galerijo
Častna straža pred Buckinghamsko palačo nosi zastave držav članic Skupnosti narodov. FOTO: Gareth Fuller/PA via AP
»Ključni nauk novejše zgodovine je, da je združevanje z namenom obsojeno na neuspeh, saj namen zbledi, medtem ko združevanje brez jasnega namena vzdrži.« Britanski filozof Roger Scruton je to ugotovitev apliciral na Sovjetsko zvezo, brez večjih težav pa bi jo lahko prenesli tudi na Evropsko unijo kot velikopotezni projekt, katerega vodilo je bilo in je še vedno ustvarjanje združene Evrope.
Kaj pa Skupnost narodov ali Commonwealth, katere triinpetdeset voditeljev se je v teh dneh zgrnilo v London na redno zasedanje? Ta je že na prvi pogled povsem drugačna oblika mednarodne organizacije; pogosto se jo opisuje kot ostanek britanskega imperija, »neučinkovit« relikt, ki ne igra bistvene vloge v današnjem svetu. Če je to res, zakaj skoraj sedemdeset let po svojem uradnem nastanku še vedno živi?
Eden od ključnih vzrokov se verjetno skriva v tem, da države članice druga do druge nimajo tako rekoč nikakršnih obveznosti, v organizaciji se odločitve sprejemajo izključno na podlagi konsenza. Kar jih povezuje, so skupna zgodovina, kultura, jezik (angleščina), primerljivi zakonodajni sistemi, ki temeljijo na angleškem pravu (common law), in šestnajst skupnih vrednot, zapisanih v listini Commonwealtha.
Ameriška banka JP Morgan je po pisanju Spectatorja pred britanskim referendumom o izstopu iz EU opravila primerjalno analizo med članicami Evropske unije in članicami Skupnosti narodov, na podlagi katere je ugotovila, da bi slednja, zaradi zgodovinskih vezi, predstavljala bistveno bolj koherenten trgovinski blok, kot pa ga predstavlja EU.
Commonwealth zadnja leta čedalje bolj postaja forum za trgovinsko povezovanje med nekdanjimi britanskimi kolonijami, pa tudi drugimi državami, ki so se skupnosti pridružile iz bolj ali manj praktičnih razlogov. Toda to povezovanje od razpada britanskega imperija do danes ni prineslo nastanka bolj gospodarsko integrirane skupnosti, podobne EU ali kateri od številnih drugih trgovinskih povezav, posejanih po celem svetu. Vprašanje je, ali bi organizacija, ki temelji na tako ohlapnih pravilih, prenesla tako velik poseg v svoj dnk.
Ravno zato veliko analitikov dvomi, da bo lahko Združeno kraljestvo po izstopu iz EU znaten del svoje trgovine s sedemindvajseterico preprosto nadomestilo z oživljanjem starih kolonialnih vezi. »Commonwealth morda ima nekaj uporabnih plati,« so zapisali pri Financial Timesu, »a nikakor ne more biti nadomestek za evropske trgovinske partnerje, ki jih bo Britanija izgubila z brexitom«. Geografska bližina je po navedbah strokovnjakov še vedno eden od najbolj pomembnih faktorjev, ki vplivajo na količino trgovanja med državami.
Kako dolgo bo to pravilo obveljalo v čedalje bolj povezanem svetu, je težko napovedati. Do takrat bo Commonwealth ostal predvsem forum za spodbujanje gospodarskega razvoja, demokratičnih reform, boja proti revščini, zdravstvenih programov in kulturnih izmenjav.
V ospredju londonskega vrha so teme, kot sta zaščita oceanov in kibernetična varnost, ki po besedah britanske premierke Therese May spadajo med največje izzive 21. stoletja. Tokratno srečanje se ukvarja tudi z vprašanji administrativne narave, med drugim, kdo bo nasledil britansko kraljico Elizabeto II. na čelu organizacije. Vrh voditeljev v Londonu utegne biti zadnji, ki se ga bo monarhinja udeležila. Zaradi svoje starosti ne potuje več v tujino, Združeno kraljestvo pa v času njenega življenja po vsej verjetnosti ne bo gostilo novega zasedanja.
Čeprav se funkcija vodje organizacije ne deduje, je kraljičin najverjetnejši naslednik njen sin, britanski prestolonaslednik princ Charles. Britanska kraljica je Commonwealth med današnjim nagovorom voditeljem držav opisala kot »eno velikih združevalnih sil« na planetu in izrazila upanje, da bo organizacija prihodnjim generacijam nudila stabilnost in kontinuiteto ter za njenega naslednika izbrala njenega sina, »da bo nadaljeval pomembno delo, ki ga je začel moj oče leta 1949«. Princ Charles, ki je kraljico Elizabeto v zadnjih letih pogosto nadomeščal na srečanjih z voditelji Commonwealtha, je v ločenem nagovoru izrazil upanje, da bo tokratni vrh »revitaliziral vezi med našimi državami ter Skupnosti narodov dal nov pomen v očeh njenih državljanov«.
Kaj pa Skupnost narodov ali Commonwealth, katere triinpetdeset voditeljev se je v teh dneh zgrnilo v London na redno zasedanje? Ta je že na prvi pogled povsem drugačna oblika mednarodne organizacije; pogosto se jo opisuje kot ostanek britanskega imperija, »neučinkovit« relikt, ki ne igra bistvene vloge v današnjem svetu. Če je to res, zakaj skoraj sedemdeset let po svojem uradnem nastanku še vedno živi?
Eden od ključnih vzrokov se verjetno skriva v tem, da države članice druga do druge nimajo tako rekoč nikakršnih obveznosti, v organizaciji se odločitve sprejemajo izključno na podlagi konsenza. Kar jih povezuje, so skupna zgodovina, kultura, jezik (angleščina), primerljivi zakonodajni sistemi, ki temeljijo na angleškem pravu (common law), in šestnajst skupnih vrednot, zapisanih v listini Commonwealtha.
Kolonialne vezi
Ameriška banka JP Morgan je po pisanju Spectatorja pred britanskim referendumom o izstopu iz EU opravila primerjalno analizo med članicami Evropske unije in članicami Skupnosti narodov, na podlagi katere je ugotovila, da bi slednja, zaradi zgodovinskih vezi, predstavljala bistveno bolj koherenten trgovinski blok, kot pa ga predstavlja EU.
Commonwealth zadnja leta čedalje bolj postaja forum za trgovinsko povezovanje med nekdanjimi britanskimi kolonijami, pa tudi drugimi državami, ki so se skupnosti pridružile iz bolj ali manj praktičnih razlogov. Toda to povezovanje od razpada britanskega imperija do danes ni prineslo nastanka bolj gospodarsko integrirane skupnosti, podobne EU ali kateri od številnih drugih trgovinskih povezav, posejanih po celem svetu. Vprašanje je, ali bi organizacija, ki temelji na tako ohlapnih pravilih, prenesla tako velik poseg v svoj dnk.
Ravno zato veliko analitikov dvomi, da bo lahko Združeno kraljestvo po izstopu iz EU znaten del svoje trgovine s sedemindvajseterico preprosto nadomestilo z oživljanjem starih kolonialnih vezi. »Commonwealth morda ima nekaj uporabnih plati,« so zapisali pri Financial Timesu, »a nikakor ne more biti nadomestek za evropske trgovinske partnerje, ki jih bo Britanija izgubila z brexitom«. Geografska bližina je po navedbah strokovnjakov še vedno eden od najbolj pomembnih faktorjev, ki vplivajo na količino trgovanja med državami.
Kako dolgo bo to pravilo obveljalo v čedalje bolj povezanem svetu, je težko napovedati. Do takrat bo Commonwealth ostal predvsem forum za spodbujanje gospodarskega razvoja, demokratičnih reform, boja proti revščini, zdravstvenih programov in kulturnih izmenjav.
Kraljeva tranzicija
V ospredju londonskega vrha so teme, kot sta zaščita oceanov in kibernetična varnost, ki po besedah britanske premierke Therese May spadajo med največje izzive 21. stoletja. Tokratno srečanje se ukvarja tudi z vprašanji administrativne narave, med drugim, kdo bo nasledil britansko kraljico Elizabeto II. na čelu organizacije. Vrh voditeljev v Londonu utegne biti zadnji, ki se ga bo monarhinja udeležila. Zaradi svoje starosti ne potuje več v tujino, Združeno kraljestvo pa v času njenega življenja po vsej verjetnosti ne bo gostilo novega zasedanja.
Čeprav se funkcija vodje organizacije ne deduje, je kraljičin najverjetnejši naslednik njen sin, britanski prestolonaslednik princ Charles. Britanska kraljica je Commonwealth med današnjim nagovorom voditeljem držav opisala kot »eno velikih združevalnih sil« na planetu in izrazila upanje, da bo organizacija prihodnjim generacijam nudila stabilnost in kontinuiteto ter za njenega naslednika izbrala njenega sina, »da bo nadaljeval pomembno delo, ki ga je začel moj oče leta 1949«. Princ Charles, ki je kraljico Elizabeto v zadnjih letih pogosto nadomeščal na srečanjih z voditelji Commonwealtha, je v ločenem nagovoru izrazil upanje, da bo tokratni vrh »revitaliziral vezi med našimi državami ter Skupnosti narodov dal nov pomen v očeh njenih državljanov«.
