Trk neustrašne svobode in bogaboječnosti
Vrednote francoske republike: Predsednik Emmanuel Macron miri protifrancoske strasti med muslimani doma in na tujem.
Odpri galerijo
Na protestu proti Franciji v Bangladešu se je danes zbralo okoli 50 tisoč ljudi. Foto: Mohammad Ponir Hossain/Reuters
Francija je spet bolj kot kdaj prej napadana tako navznoter kakor od zunaj, se zaveda predsednik Emmanuel Macron – kajti po nedavnih islamističnih napadih doma, zaradi karikiranja Mohameda, se ob francoske vrednote spotika tudi velik del muslimanskega sveta na tujem. Napredne zahodne družbe, drugače, široko razumejo humor po francosko, čeprav anglosaksonske so do njega nekoliko zadržane.
Macron je z namenom, da je treba pomiriti protifrancoske strasti, dal v soboto intervju za Al Džaziro in v njem poudaril, kako razume, da lahko karikature preroka »šokirajo«, toda nasilja ni mogoče sprejeti ne upravičevati. »Naša naloga je, da zaščitimo svoje svoboščine in pravice.« Prav tako je »ničvredno« in »nesprejemljivo«, da zaradi izjave češ Francija se ne bo odrekla karikiranju (ob nacionalnem poklonu učitelju Samuelu Patyju, ki mu je zaradi kazanja karikatur Mohameda ekstremist odrezal glavo), v nekaterih muslimanskih državah bojkotirajo francoske izdelke.
Besa je toliko, da mnogi protestirajo tudi na ulicah – na desettisoče se jih je te dni zbralo v Pakistanu, Bangladešu, na palestinskih ozemljih ... – in zažigajo Macronove fotografije, ogromno nemira je na družbenih omrežjih pa še »laži« in »manipulacij«, prav tako med »političnimi in verskimi voditelji«, češ da so risbe »odraz odnosa francoskih oblasti do islama« ... »Naklonjen sem temu, da lahko v moji državi svobodno pišemo, mislimo in rišemo ...« je dejal Macron in poudaril, da Francija »nima problema z nobeno religijo niti z islamom«, »neodvisni časopisi« pa da se norčujejo iz vseh »političnih voditeljev«, prvenstveno iz njega, »kar je normalno, in prav tako iz vseh religij«. Med tistimi, ki se najbolj postavljajo proti laičnosti in svobodi govora po francosko, je izpostavil turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana, čigar vedenje je označil za bojevito in ga pozval, naj spoštuje Francijo, EU, njene vrednote in naj ne izreka žalitev. Med drugim je tudi poudaril, da »ni laičnost ubila še nikogar«.
Velik del islamskega sveta – še Alžirija, Iran, Indonezija, Malezija, Katar, Savdska Arabiija ... – se medtem naprej postavlja proti verskim karikaturam, sploh proti povezovanju islama s terorizmom, in tako bolj ali manj neposredno tudi proti Macronu. Nekdanji malezijski predsednik vlade Mahathir Mohamad, na primer, je tvitnil, češ kako predsednik Francije ne »kaže, da bi bil civiliziran. Zelo je primitiven, ker krivi islamsko vero in muslimane za umor žaljivega učitelja...«. Zato pa so se mu po intervjuju za Al Džaziro v bran postavili v Združenih arabskih emiratih – zunanji minister Anwar Gargash, denimo, je izjavil za nemški Welt, »da je treba poslušati, kar pravi francoski predsednik, ki si ne želi getoizacije muslimanov na Zahodu, in ima prav«. Šef emiratske diplomacije ni slepomišil, da stoji za vso gonjo turški predsednik ...
Republikanski koncept laičnosti in humorja po francosko, ki ne prenese bogaboječnosti, pa tudi v naprednem svetu nista nujno deležna le brezprizivne naklonjenosti. Po islamističnih napadih na učitelja v Conflansu in pred nedavnim v baziliki v Nici, kjer so v imenu Alaha morali umreti trije ljudje, je kanadski premier Justin Trudeau izjavil, da »svoboda izražanja ni brezmejna« in zatorej »ne sme arbitrarno in po nepotrebnem raniti«. Da obstajajo kulturno pogojene razlike med karikiranjem različnih religij: krščanstva, judovstva, islama ... menijo prav tako neredki v Franciji, češ vatli niso vedno enaki, občutljivosti niso primerljive kakor tudi ne kolektivna občutja; diskriminacije da obstaja, muslimanom ni nujno vselej lahko.
Vladajoča francoska politika ima zato dolgoročno težko nalogo dokazati, da je Francija zares enako laična za vse religije in vse državljane vseh korenin. Kompleksen problem zahteva, kot opozarjajo analitiki, mnogoplastne rešitve: politične, ekonomske in socialne, tudi pošten obračun s kolonialno preteklostjo ter manj ambivalentnosti in več moralpolitike v realpolitiki: arabski denar, čeravno prihaja iz trdih režimov, je neredko tudi v Franciji sveta vladar, denimo katarski ali savdski.
Macron je z namenom, da je treba pomiriti protifrancoske strasti, dal v soboto intervju za Al Džaziro in v njem poudaril, kako razume, da lahko karikature preroka »šokirajo«, toda nasilja ni mogoče sprejeti ne upravičevati. »Naša naloga je, da zaščitimo svoje svoboščine in pravice.« Prav tako je »ničvredno« in »nesprejemljivo«, da zaradi izjave češ Francija se ne bo odrekla karikiranju (ob nacionalnem poklonu učitelju Samuelu Patyju, ki mu je zaradi kazanja karikatur Mohameda ekstremist odrezal glavo), v nekaterih muslimanskih državah bojkotirajo francoske izdelke.
Protesti proti Franciji ne pojenjajo.
Združeni arabski emirati so se postavili na njegovo stran.
Kanadski premier je zadržan do karikiranja.
Združeni arabski emirati so se postavili na njegovo stran.
Kanadski premier je zadržan do karikiranja.
Besa je toliko, da mnogi protestirajo tudi na ulicah – na desettisoče se jih je te dni zbralo v Pakistanu, Bangladešu, na palestinskih ozemljih ... – in zažigajo Macronove fotografije, ogromno nemira je na družbenih omrežjih pa še »laži« in »manipulacij«, prav tako med »političnimi in verskimi voditelji«, češ da so risbe »odraz odnosa francoskih oblasti do islama« ... »Naklonjen sem temu, da lahko v moji državi svobodno pišemo, mislimo in rišemo ...« je dejal Macron in poudaril, da Francija »nima problema z nobeno religijo niti z islamom«, »neodvisni časopisi« pa da se norčujejo iz vseh »političnih voditeljev«, prvenstveno iz njega, »kar je normalno, in prav tako iz vseh religij«. Med tistimi, ki se najbolj postavljajo proti laičnosti in svobodi govora po francosko, je izpostavil turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana, čigar vedenje je označil za bojevito in ga pozval, naj spoštuje Francijo, EU, njene vrednote in naj ne izreka žalitev. Med drugim je tudi poudaril, da »ni laičnost ubila še nikogar«.
Proti in v bran
Velik del islamskega sveta – še Alžirija, Iran, Indonezija, Malezija, Katar, Savdska Arabiija ... – se medtem naprej postavlja proti verskim karikaturam, sploh proti povezovanju islama s terorizmom, in tako bolj ali manj neposredno tudi proti Macronu. Nekdanji malezijski predsednik vlade Mahathir Mohamad, na primer, je tvitnil, češ kako predsednik Francije ne »kaže, da bi bil civiliziran. Zelo je primitiven, ker krivi islamsko vero in muslimane za umor žaljivega učitelja...«. Zato pa so se mu po intervjuju za Al Džaziro v bran postavili v Združenih arabskih emiratih – zunanji minister Anwar Gargash, denimo, je izjavil za nemški Welt, »da je treba poslušati, kar pravi francoski predsednik, ki si ne želi getoizacije muslimanov na Zahodu, in ima prav«. Šef emiratske diplomacije ni slepomišil, da stoji za vso gonjo turški predsednik ...
Republikanski koncept laičnosti in humorja po francosko, ki ne prenese bogaboječnosti, pa tudi v naprednem svetu nista nujno deležna le brezprizivne naklonjenosti. Po islamističnih napadih na učitelja v Conflansu in pred nedavnim v baziliki v Nici, kjer so v imenu Alaha morali umreti trije ljudje, je kanadski premier Justin Trudeau izjavil, da »svoboda izražanja ni brezmejna« in zatorej »ne sme arbitrarno in po nepotrebnem raniti«. Da obstajajo kulturno pogojene razlike med karikiranjem različnih religij: krščanstva, judovstva, islama ... menijo prav tako neredki v Franciji, češ vatli niso vedno enaki, občutljivosti niso primerljive kakor tudi ne kolektivna občutja; diskriminacije da obstaja, muslimanom ni nujno vselej lahko.
Vladajoča francoska politika ima zato dolgoročno težko nalogo dokazati, da je Francija zares enako laična za vse religije.
Vladajoča francoska politika ima zato dolgoročno težko nalogo dokazati, da je Francija zares enako laična za vse religije in vse državljane vseh korenin. Kompleksen problem zahteva, kot opozarjajo analitiki, mnogoplastne rešitve: politične, ekonomske in socialne, tudi pošten obračun s kolonialno preteklostjo ter manj ambivalentnosti in več moralpolitike v realpolitiki: arabski denar, čeravno prihaja iz trdih režimov, je neredko tudi v Franciji sveta vladar, denimo katarski ali savdski.
