Trn v Trumpovi peti
Peking noče izzivati Trumpa, zlasti ne v končni fazi trgovinskih pogajanj.
Odpri galerijo
Peking za zdaj noče zapustiti Madurovega režima, prav tako Venezuele noče povsem prepustiti Rusiji. FOTO: Reuters
Kitajska ima od nekdaj odpor do propadlih mogočnežev. V primeru venezuelskega predsednika Nicolása Madura se zdi, da se Peking še ni odločil, ali ga bo pustil propasti ali pa ga bo za vsako ceno ohranjal pri življenju.
Ko je v nedeljo v Venezuelo prispelo letalo kitajske Narodnoosvobodilne vojske s 65 tonami človekoljubne in vojaške pomoči, se je zdelo, da Kitajska po eni strani noče zapustiti starega prijatelja, po drugi pa, da te države noče prepustiti Rusiji, katere oborožene sile so v Venezuelo prispele nekaj dni prej. Ni pa jasno, ali je Kitajska s pomočjo poslala tudi 120 vojakov, kot so zatrdili lokalni viri, z nalogo, da vso to pomoč izročijo Madurovi vojski. Tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva je zanikal omenjeno trditev, a so se že pojavili posnetki kitajskih vojakov na otoku Margarita. Čeprav je »dosledno stališče« kitajske vlade, da se »ne sme nihče od zunaj vmešavati v notranje zadeve Venezuele in da morata njena vlada in opozicija najti politično rešitev v okvirih mirnega dialoga«, je razumljivo, da si Peking ne more dovoliti, da ne bi sodeloval v tej zelo pomembni šahovski partiji. Venezuela bi se lahko pokazala za najpomembnejši preizkus kitajskih globalnih ambicij, saj se bodo prav na njenih tleh lomili vplivi velesil, predvsem ZDA in Rusije. Če hoče biti velika sodobna geostrateška igralka, mora Kitajska v tem političnem kotlu zavzeti svoje mesto. Kot kaže, prav zdaj to počne.
Azijska velesila nima dosti izbire, saj ne more ostati ob strani, ker je v času Huga Cháveza vložila v Venezuelo preveč političnega truda in kapitala, da bi lahko zdaj dosledno izvajala načelo »nevmešavanja v notranje zadeve«. Prihodnost Venezuele je bila do zdaj velikokrat odvisna od Kitajske in Rusije. Medtem ko je Moskva nastopala predvsem ideološko, je bil Peking predvsem pragmatični dejavnik.
Rusija je v zadnjih letih v to državo vložila 15 milijard evrov posojil in naložb, decembra pa je bil med tema vladama podpisan sporazum o ruskih naložbah v energetiko in zlato, vreden šest milijard dolarjev. Kitajska je bila v glavnem Chávezova, pozneje pa Madurova posojilodajalka. Petinpetdeset milijard evrov, kolikor jih je tej državi posodila od leta 2006 do 2016, Venezuela v glavnem odplačuje v nafti.
Za ruskega predsednika Vladimirja Putina je bila to predvsem strateška naložba, saj si je prizadeval iz Venezuele narediti vzporedni poligon tistemu, ki so ga ZDA in Nato vzpostavili v vzhodni Evropi. Veliko mu je bilo do vojaške prisotnosti na tem območju, tako kot so Američani prisotni na obrobju nekdanje Sovjetske zveze, predvsem pa daje vedeti vladi v Washingtonu, da lahko tudi Rusija potisne svoj prst v ameriško oko, kot to njej počnejo ZDA.
Kitajska si je prizadevala, da ne bi preveč vznemirila Amerike, in je ves čas poudarjala svoje ekonomske interese pa tudi vključitev Venezuele v zasnovo »pasu in poti«. Celo ko se je predsednik Donald Trump odkrito vmešal v tamkajšnje politične pretrese, je bila Kitajska v očitkih veliko bolj zadržana od Rusije. Pravzaprav je jasno pokazala, da njeno zaupanje v Madura ni brezpogojno. Če bi sodili po dosedanjih primerih padcev režimov, s katerimi je bila Kitajska v dobrih odnosih, smo lahko prepričani, da se vodstvo v Pekingu po tihem že pogaja z opozicijo. Če bo Maduro naredil še en korak k lastnemu propadu, bo azijska velesila prva ponudila roko Juanu Guaidóju.
Ko je v nedeljo v Venezuelo prispelo letalo kitajske Narodnoosvobodilne vojske s 65 tonami človekoljubne in vojaške pomoči, se je zdelo, da Kitajska po eni strani noče zapustiti starega prijatelja, po drugi pa, da te države noče prepustiti Rusiji, katere oborožene sile so v Venezuelo prispele nekaj dni prej. Ni pa jasno, ali je Kitajska s pomočjo poslala tudi 120 vojakov, kot so zatrdili lokalni viri, z nalogo, da vso to pomoč izročijo Madurovi vojski. Tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva je zanikal omenjeno trditev, a so se že pojavili posnetki kitajskih vojakov na otoku Margarita. Čeprav je »dosledno stališče« kitajske vlade, da se »ne sme nihče od zunaj vmešavati v notranje zadeve Venezuele in da morata njena vlada in opozicija najti politično rešitev v okvirih mirnega dialoga«, je razumljivo, da si Peking ne more dovoliti, da ne bi sodeloval v tej zelo pomembni šahovski partiji. Venezuela bi se lahko pokazala za najpomembnejši preizkus kitajskih globalnih ambicij, saj se bodo prav na njenih tleh lomili vplivi velesil, predvsem ZDA in Rusije. Če hoče biti velika sodobna geostrateška igralka, mora Kitajska v tem političnem kotlu zavzeti svoje mesto. Kot kaže, prav zdaj to počne.
Azijska velesila nima dosti izbire, saj ne more ostati ob strani, ker je v času Huga Cháveza vložila v Venezuelo preveč političnega truda in kapitala, da bi lahko zdaj dosledno izvajala načelo »nevmešavanja v notranje zadeve«. Prihodnost Venezuele je bila do zdaj velikokrat odvisna od Kitajske in Rusije. Medtem ko je Moskva nastopala predvsem ideološko, je bil Peking predvsem pragmatični dejavnik.
Rusija je v zadnjih letih v to državo vložila 15 milijard evrov posojil in naložb, decembra pa je bil med tema vladama podpisan sporazum o ruskih naložbah v energetiko in zlato, vreden šest milijard dolarjev. Kitajska je bila v glavnem Chávezova, pozneje pa Madurova posojilodajalka. Petinpetdeset milijard evrov, kolikor jih je tej državi posodila od leta 2006 do 2016, Venezuela v glavnem odplačuje v nafti.
Venezuela odgovor na vzhodno Evropo
Za ruskega predsednika Vladimirja Putina je bila to predvsem strateška naložba, saj si je prizadeval iz Venezuele narediti vzporedni poligon tistemu, ki so ga ZDA in Nato vzpostavili v vzhodni Evropi. Veliko mu je bilo do vojaške prisotnosti na tem območju, tako kot so Američani prisotni na obrobju nekdanje Sovjetske zveze, predvsem pa daje vedeti vladi v Washingtonu, da lahko tudi Rusija potisne svoj prst v ameriško oko, kot to njej počnejo ZDA.
Kitajska si je prizadevala, da ne bi preveč vznemirila Amerike, in je ves čas poudarjala svoje ekonomske interese pa tudi vključitev Venezuele v zasnovo »pasu in poti«. Celo ko se je predsednik Donald Trump odkrito vmešal v tamkajšnje politične pretrese, je bila Kitajska v očitkih veliko bolj zadržana od Rusije. Pravzaprav je jasno pokazala, da njeno zaupanje v Madura ni brezpogojno. Če bi sodili po dosedanjih primerih padcev režimov, s katerimi je bila Kitajska v dobrih odnosih, smo lahko prepričani, da se vodstvo v Pekingu po tihem že pogaja z opozicijo. Če bo Maduro naredil še en korak k lastnemu propadu, bo azijska velesila prva ponudila roko Juanu Guaidóju.
