Trump zavida mogočnikom
Ameriški predsednik ni izgubil podpore desnih volivcev.
Odpri galerijo
Trumpova naklonjenost mogočnikom in njegov prezir do zveze Nato sta darilo Putinu in kitajskemu predsedniku Xi Jinpingu.
FOTO: Reuters
New York – Vrh republikanske stranke je dva dni dopuščal, da so si njeni člani dali duška po imploziji Donalda Trumpa v Helsinkih, nato se je začelo strnjevanje vrst in kimanje predsednikovemu za lase privlečenemu pojasnilu, da se je zagovoril.
Trump se ni opravičil za zanikanje ugotovitev ameriških obveščevalnih služb na Finskem in kimanje ruskemu avtokratu, ampak hladnokrvno znova spremenil stališče. »Iz dneva v dan nam dokazuje, da je brez sramu. Nikoli še nismo imeli povsem brezsramnega predsednika, to je vir njegove moči in naših težav,« ugotavlja konservativni kolumnist New York Timesa Thomas Friedman. Po njegovih besedah Trumpovo moč – in težave ZDA – krepi, da ga podpirata »stranka brez hrbtenice in televizijsko omrežje brez integritete«, kot imenuje republikance in konservativno Fox News.
Težave konservativne Amerike po Helsinkih so včeraj utelešale mnenjske strani Wall Street Journala, na katerih je kolumnist Holman Jenkins iz petnih žil potegnil neprepričljivo obrambo predsednika. Ta je skovana na teoriji zarote o delovanju globoke države in opravičevanju odločitve ruskega predsednika Vladimirja Putina za poseg v volitve kot opozorilo Američanom, naj ne posegajo v Rusijo. Pod njim je kolumnist William Galstone rešetal Trumpovo vedenje in zapisal, da je ameriški predsednik raje »sprejel trditve dolgoletnega oficirja KGB kot dokaze ameriških obveščevalcev in pravosodnega ministrstva«.
Tudi Galstone meni, da Trumpovo ravnanje omogoča kapitulacija predsednikove stranke, saj si njen vrh ne upa neposredno grajati predsednika. »Stranka militantnega antikomunizma je postala stranka moralnega enačenja – neizogibna posledica sprijaznjenja s Trumpom leta 2016,« meni kolumnist. To se kaže tudi v razpoloženju republikanskih volivcev. Pred štirimi leti jih je 58 odstotkov verjelo, da je Rusija največja grožnja ZDA, zdaj jih le še 38 odstotkov, obraten proces se dogaja pri demokratih. V anketi agencije Reuters, opravljeni po srečanju v Helsinkih, je več kot polovica Američanov grajala Trumpov odnos do Rusije, toda to ni vplivalo na njegovo splošno podporo, ki ostaja približno 42-odstotna. Pri tem 70 odstotkov republikancev ne samo da še naprej podpira predsednika, ampak ne verjame poročilom o njegovih napakah ter podpira njegovo politiko do Rusije.
Kljub kritikam o predaji zvezdniku resničnostne televizije si republikanska stranka v volilnem letu ne bo in ne more privoščiti velikega razkola z njim, sploh ker rezultati anket kažejo, da ta še vedno obvladuje njeno konservativno volilno jedro. Poleg tega mu stoji ob strani propagandni del Fox Newsa, ko predvsem popoldne in zvečer vajeti od novinarjev prevzamejo voditelji, skoraj brezpogojno naklonjeni Trumpu. Ti so skupaj s Trumpovim ekosistemom na družbenih omrežjih obrambni zid, ki ohranja njegovo podporo med volivci na desnici, zaradi česar večina republikancev v Washingtonu razmišlja, da je javno oporekanje predsedniku politični samomor. Tako so po dveh dneh kritik včeraj že začeli mehčati svoja stališča (razen tistih, ki odhajajo iz politike) in kot opravičilo za to uporabili za lase privlečeno pojasnilo Bele hiše.
To pomeni, da bomo vsaj še dve leti priča predsedniku, ki je – po besedah Rossa Douthata iz New York Timesa – nadut, lažniv, nespodoben, misli samo nase in je absurdno trmast, ima povsem osebno razumevanje zaveznikov in nasprotnikov, komaj prikriva občudovanje avtokratov, hkrati pa ima informacijski filter starca, ki ima raje lastno resničnost kot neprijetnost nasprotnih informacij. Na neposrečeni poti v Evropo je dajal osupljive izjave o mednarodnih institucijah in ameriških zaveznicah, ki desetletja predstavljajo hrbtenico ameriške zunanje in varnostne politike, ter vznemiril tradicionalne partnerice ZDA. Kritiki so turnejo zaradi posledic že poimenovali »Najprej okrivimo Ameriko«, analitiki pa se trudijo izluščiti, ali je za vsem jasna strategija ali le lomastenje neizkušenega voditelja z nebrzdanim egom.
Največji optimisti upajo, da je to morda Trumpov način pretresanja okostenelih mednarodnih varnostnih in trgovinskih mehanizmov in začetek njihovega hitrejšega reformiranja. Precej več se jih boji, da posledice ne bodo blagodejne. Po besedah Williama Burnsa iz Ustanove Carnegie za mednarodni mir sta Trumpova naklonjenost mogočnikom in njegov prezir do zveze Nato darilo Putinu in kitajskemu predsedniku Xi Jinpingu. »To je odsev njegovega razmišljanja, da bi svet morali voditi veliki fantje, velike sile, da je moč sama po sebi pravica,« meni nekdanji ameriški veleposlanik v Rusiji. In dodaja, da ameriški predsednik, (še vedno) omejen z demokratično ureditvijo ZDA, po tihem zavida Putinu njegovo skoraj neomejeno oblast.
Trump se ni opravičil za zanikanje ugotovitev ameriških obveščevalnih služb na Finskem in kimanje ruskemu avtokratu, ampak hladnokrvno znova spremenil stališče. »Iz dneva v dan nam dokazuje, da je brez sramu. Nikoli še nismo imeli povsem brezsramnega predsednika, to je vir njegove moči in naših težav,« ugotavlja konservativni kolumnist New York Timesa Thomas Friedman. Po njegovih besedah Trumpovo moč – in težave ZDA – krepi, da ga podpirata »stranka brez hrbtenice in televizijsko omrežje brez integritete«, kot imenuje republikance in konservativno Fox News.
Težave konservativne Amerike po Helsinkih so včeraj utelešale mnenjske strani Wall Street Journala, na katerih je kolumnist Holman Jenkins iz petnih žil potegnil neprepričljivo obrambo predsednika. Ta je skovana na teoriji zarote o delovanju globoke države in opravičevanju odločitve ruskega predsednika Vladimirja Putina za poseg v volitve kot opozorilo Američanom, naj ne posegajo v Rusijo. Pod njim je kolumnist William Galstone rešetal Trumpovo vedenje in zapisal, da je ameriški predsednik raje »sprejel trditve dolgoletnega oficirja KGB kot dokaze ameriških obveščevalcev in pravosodnega ministrstva«.
Zasuk antikomunistov
Tudi Galstone meni, da Trumpovo ravnanje omogoča kapitulacija predsednikove stranke, saj si njen vrh ne upa neposredno grajati predsednika. »Stranka militantnega antikomunizma je postala stranka moralnega enačenja – neizogibna posledica sprijaznjenja s Trumpom leta 2016,« meni kolumnist. To se kaže tudi v razpoloženju republikanskih volivcev. Pred štirimi leti jih je 58 odstotkov verjelo, da je Rusija največja grožnja ZDA, zdaj jih le še 38 odstotkov, obraten proces se dogaja pri demokratih. V anketi agencije Reuters, opravljeni po srečanju v Helsinkih, je več kot polovica Američanov grajala Trumpov odnos do Rusije, toda to ni vplivalo na njegovo splošno podporo, ki ostaja približno 42-odstotna. Pri tem 70 odstotkov republikancev ne samo da še naprej podpira predsednika, ampak ne verjame poročilom o njegovih napakah ter podpira njegovo politiko do Rusije.
Kljub kritikam o predaji zvezdniku resničnostne televizije si republikanska stranka v volilnem letu ne bo in ne more privoščiti velikega razkola z njim, sploh ker rezultati anket kažejo, da ta še vedno obvladuje njeno konservativno volilno jedro. Poleg tega mu stoji ob strani propagandni del Fox Newsa, ko predvsem popoldne in zvečer vajeti od novinarjev prevzamejo voditelji, skoraj brezpogojno naklonjeni Trumpu. Ti so skupaj s Trumpovim ekosistemom na družbenih omrežjih obrambni zid, ki ohranja njegovo podporo med volivci na desnici, zaradi česar večina republikancev v Washingtonu razmišlja, da je javno oporekanje predsedniku politični samomor. Tako so po dveh dneh kritik včeraj že začeli mehčati svoja stališča (razen tistih, ki odhajajo iz politike) in kot opravičilo za to uporabili za lase privlečeno pojasnilo Bele hiše.
Strategija ali lomastenje?
To pomeni, da bomo vsaj še dve leti priča predsedniku, ki je – po besedah Rossa Douthata iz New York Timesa – nadut, lažniv, nespodoben, misli samo nase in je absurdno trmast, ima povsem osebno razumevanje zaveznikov in nasprotnikov, komaj prikriva občudovanje avtokratov, hkrati pa ima informacijski filter starca, ki ima raje lastno resničnost kot neprijetnost nasprotnih informacij. Na neposrečeni poti v Evropo je dajal osupljive izjave o mednarodnih institucijah in ameriških zaveznicah, ki desetletja predstavljajo hrbtenico ameriške zunanje in varnostne politike, ter vznemiril tradicionalne partnerice ZDA. Kritiki so turnejo zaradi posledic že poimenovali »Najprej okrivimo Ameriko«, analitiki pa se trudijo izluščiti, ali je za vsem jasna strategija ali le lomastenje neizkušenega voditelja z nebrzdanim egom.
»Brezsramnost je vir Trumpove moči in naših težav.«
Grajanje Trumpovega odnosa do Rusije ni vplivalo na njegovo podporo.
Strah, da posledice predsednikove poti v Evropo ne bodo blagodejne.
Grajanje Trumpovega odnosa do Rusije ni vplivalo na njegovo podporo.
Strah, da posledice predsednikove poti v Evropo ne bodo blagodejne.
Največji optimisti upajo, da je to morda Trumpov način pretresanja okostenelih mednarodnih varnostnih in trgovinskih mehanizmov in začetek njihovega hitrejšega reformiranja. Precej več se jih boji, da posledice ne bodo blagodejne. Po besedah Williama Burnsa iz Ustanove Carnegie za mednarodni mir sta Trumpova naklonjenost mogočnikom in njegov prezir do zveze Nato darilo Putinu in kitajskemu predsedniku Xi Jinpingu. »To je odsev njegovega razmišljanja, da bi svet morali voditi veliki fantje, velike sile, da je moč sama po sebi pravica,« meni nekdanji ameriški veleposlanik v Rusiji. In dodaja, da ameriški predsednik, (še vedno) omejen z demokratično ureditvijo ZDA, po tihem zavida Putinu njegovo skoraj neomejeno oblast.
