Usklajen napad na Bosno in Hercegovino

Tri desetletja po koncu vojne se je Bosna in Hercegovina spet znašla v središču mednarodnih napetosti. Ne zaradi odprtega nasilja, ampak zaradi usmerjenih geopolitičnih narativov, organiziranega lobiranja in medijske reinterpretacije zgodovinskih dejstev.

Nedavni dogodki kažejo: o politični prihodnosti tega območja ne odločajo le v Sarajevu – ampak tudi v Washingtonu, Moskvi, Bruslju, Zagrebu in Beogradu.

V konservativnem Washington Timesu nekdanji guverner ZDA Rod Blagojevich opisuje Bosno kot duhovno podružnico islamske revolucije. Iran naj bi si z uporabo kulturnih centrov in štipendij utrdil položaj v srcu Evrope – v Sarajevu. Teza, podprta s težko preverljivimi viri, je strateško načrtovana. Sporočilo želi doseči desničarske kroge na Zahodu: Bosno naj bi dojemali ne kot partnerja, ampak kot tveganje.

Takšni narativi, opozarja Adnan Kapo, direktor Instituta za geostrateške raziskave, gospodarstvo in varnost v Sarajevu, so del nevarne strategije: gre za poskus, da se storilci agresije nad Bosno in Hercegovino prikažejo kot žrtve – medtem ko tisti, ki so branili državo in se zavzemali za evropski, demokratični red, postanejo motilci javnega reda in odgovorni za krizo. Povezovanje Bošnjakov z islamskim ekstremizmom je islamofobija prve stopnje – premišljeno usmerjena k zbiranju konservativne podpore v Evropi.

Erdin Kadunić, publicist in prevajalec. FOTO: Osebni arhiv

Tudi ameriško mislišče The Heritage Foundation zagovarja podoben pogled, vendar prek vprašanja mednarodnega vpliva. V poročilu nekdanji ameriški diplomat Max Primorac zahteva ukinitev urada visokega predstavnika in zvezno prerazporeditev Bosne po etnični liniji. Cilj naj bi bil večnacionalne avtonomije, manj mednarodnega nadzora. V resnici pa bi to okrepilo etnonacionalna središča moči – in v ozadje potisnilo idejo državljanske, pravne družbe.

Prispevek na portalu Klix.ba razkriva, kako Blagojevich in Primorac sodelujeta pri ciljno usmerjeni kampanji za delegitimizacijo Christian Schmidtta, sedanjega visokega predstavnika. S pojmi, kot so Iran, Hamas ali terorizem, želita ustvariti občutek ogroženosti, ki ga lahko izkoristijo v zunanji politiki – uokvirjanje, namenjeno odvračanju pozornosti od dejanskih izzivov v državi.

Hkrati, po mnenju Kapa, resnična grožnja prihaja iz druge smeri: sistematične razgradnje državnega reda, ki ga spodbujajo deli političnega vodstva, zlasti iz Republike Srbske, podprte iz Beograda. Ta strategija je iracionalna, a ne nova: Bosna je bila že leta 1939 in 1993 na papirju razdeljena, a v praksi ta delitev nikoli ni bila trajna. Nasprotno – napadi na enotnost Bosne so vedno krepili njeno državno integriteto – med letoma 1943, 1992 in tudi zdaj.

Politika Republike Srbske je v resoluciji evropskega parlamenta obsojena kot poskus sabotaže. FOTO: Elvis Barukcic/AFP

Nedavna resolucija evropskega parlamenta z dne 3. julija 2025 potrjuje Kapovo oceno. Politika Republike Srbske je v njej jasno obsojena – kot skrbno načrtovan poskus sabotirati evropsko usmeritev Bosne. Tudi Bruselj je prepoznal, da ne gre za notranjepolitične napetosti, ampak za koordinirane zunanje posege.

V tem kontekstu Kapo poziva k odločnemu odgovoru: odziv ne sme biti boječ ali reaktiven, ampak mora temeljiti na strukturiranem, prepričljivem in vrednostno usmerjenem branjenju državljanskega reda – ki temelji na načelih evropske konvencije o človekovih pravicah, ki so že del bosanske ustave. Državljanska republika ne pomeni zanikanja etničnih identitet. Nasprotno: gre za model družbe, ki varuje kulturne pravice in zagotavlja posamezne svoboščine – za kar si Bosna že stoletja prizadeva. »Za spoštovanje raznolikosti ne potrebujemo zakonov – to je duh, v katerem smo rasli,« pravi Kapo.

Ni le Rusija tista, ki izrablja to vakuum moči: tudi sosednji Hrvaška in Srbija po mnenju Kapa sledita različnim, a delno enako destruktivnim agendam. Medtem ko se lahko razlike s Hrvaško načeloma rešijo, so napetosti s Srbijo globlje in strateške. Beograd zanika genocid, se neposredno vpleta v notranjo politiko Bosne in odločno zavrača članstvo v Natu.

Zagreb za Bosno zahteva etnično ureditev, kakršne v lastni državi ne bi dopustil. FOTO: Amel Emric/Reuters

Zagreb pa za Bosno zahteva etnično ureditev, kakršne v lastni državi ne bi dopustil. Grožnja, da bo blokiral članstvo v EU, če se Bosna ne reorganizira po hrvaškem modelu, je ne le hinavska, ampak tudi kontraproduktivna – za obe državi.

V tem kontekstu Kapo postavlja ključno vprašanje: Ali je res v strateškem interesu Hrvaške, da obdrži nestabilno, neintegrirano Bosno pred pragom svoje hiše? Ali ne bi bilo varneje in bolj evropsko za obe strani, če bi imela močno, pravno in demokratično urejeno sosedo?

Danes je Bosna in Hercegovina ponovno tarča usklajene kampanje. A – in to Kapo poudarja – so zgodovinske vezi med Bosno in Evropo pregloboko zasidrane, da bi jih prekinile posamezne objave in laži. Odločitev o prihodnosti države ne bo sprejelo tisto, kar deluje za njeno razčlenitev, ampak tisti, ki jo dojemajo kot svojo domovino – in so pripravljeni, da jo branijo.

Beograd zanika genocid in se neposredno vpleta v notranjo politiko Bosne. FOTO: Andrej Isakovic/AFP

Bosna in Hercegovina stoji na geopolitični prelomnici – in tisti, ki se zdaj umikajo, dajejo prostor igralcem brez interesa za demokracijo, mir in evropsko stabilnost. Še zdaleč ne gre samo za ranljivo državo, ki je bila pred tremi desetletji v vojni. Gre za obrambo samega evropskega projekta.

***

Erdin Kadunić, publicist in prevajalec.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.