»Varno območje« ali razbitje kurdske avtonomije
Turčija se v Severni Siriji pripravlja na veliko vojaško posredovanje, Kurdi gradijo okope.
Odpri galerijo
Pripadniki Sirskih demokratičnih sil (SDF). FOTO: Aboud Hamam/Reuters
Turška ideja o vzpostavitvi »varnega območja« v Siriji, ki jo Ankara ponavlja kot geostrateško dogmo, ni nova. Toda okupacija večinoma kurdskih območij s strani turške vojske in njenih podizvajalcev iz vrst propadlih sirskih milic je z napovedanim umikom ameriških sil iz Sirije dobila velik pospešek.
Površnemu opazovalcu turške vloge v sirski vojni se lahko zdi odnos predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana in njegovega ožjega kroga do Sirije precej »instanten«, a politika Ankare v Siriji je premišljena in ima jasne cilje. Lokalne. Regionalne. Geostrateške. Pred prihajajočimi lokalnimi volitvami tudi notranjepolitične. Dejansko je bilo tako od začetka vojne, ki bo po pol milijona izgubljenih življenj in 12 milijonih razseljenih ljudi kmalu vstopila v deveto leto.
Napovedan umik približno 2000 ameriških vojakov in marincev s severa Sirije je Turčiji po letih taktiziranja in (ne)spretnega manevriranja med različnimi akterji sirske »svetovne vojne« na stežaj odprl vrata za vojaški, ekonomski in ideološki vstop na območje, ki je večinoma pod nadzorom Sirskih demokratičnih sil (SDF), ali, bolje rečeno, njenega jedra – kurdskih Ljudskih zaščitnih milic (YPG). Kurdske sile, ki so na slabi tretjini sirskega ozemlja hkrati z uspešnim bojem s samooklicano Islamsko državo vzpostavile avtonomno območje Rožava (»zahodni Kurdistan«), so se, predvidljivo zapuščene in izigrane tako (predvsem) od ZDA kot Rusije, brez zaveznikov znašle pred veliko eksistencialno grožnjo. Turčija je dobila priložnost, da nekaznovano razbije kurdsko avtonomijo, jedrni motiv vzpostavitve varnega območja.
Napovedi vrha turške države – in vojske – ne gre razumeti kot ene izmed oblik taktičnega pritiska: turška ofenziva na kurdska območja, tudi na zahodni breg reke Evfrat in strateško ključno mesto Manbdiž, je resna »opcija«, ki bi bila lahko udejanjena v nekaj tednih. Turčija kopiči sile na sirski meji, kjer je ob težkem orožju zbranih vsaj 19.000 turških vojakov, ob tem je za poseg proti Kurdom po naših informacijah pripravljenih tudi približno 10.000 pripadnikov bolj ali manj propadlih sirskih uporniških milic, ki so od začetka vojne »zvesti« Turčiji, ideološko pa blizu Muslimanskim bratom, liniji, ki jo je v času pretresov v arabskem svetu tesno podprla Ankara.
Z dvema večjima vojaškima posegoma na sirskem ozemlju – operacija Ščit Evfrata avgusta 2016 in operacija Oljčna vejica januarja lani, ki dejansko še traja – je Turčija resno vstopila na sirsko ozemlje in v imenu (lažnega) obračuna z Islamsko državo poskrbela za krhanje kurdskih sanj o (najmanj) avtonomnem območju v povojni, skoraj gotovo federalizirani Siriji, kjer bosta imela ključno besedo botra in vojaško-politično-ekonomska »vzdrževalca« predsednika Bašarja al Asada Rusija in Iran, s katerima je bila Turčija velik del sirske vojne na različnih (dobesedno) straneh sirske fronte, po neuspešnem poskusu vojaškega državnega udara julija 2016 pa se je v Turčiji zgodil velik geostrateški zasuk in ključni obrat od Washingtona k Moskvi (in Teheranu).
Medtem ko se Turčija s pozicije moči in možnosti izbire pripravlja na veliko vojaško intervencijo, se sirski Kurdi, ki še vedno naivno in v nasprotju z zgodovino upajo, da jih Američani in nekaj sto vojakov iz različnih evropskih držav ne bodo pustili na cedilu, pripravljajo na obrambo svojih krvavo priborjenih položajev, pri katerih kljub demokratičnemu eksperimentu na severu Sirije in najpomembnejši vlogi v vojaškem obračunu z IS ne gre pozabiti na elemente etničnega čiščenja in pijanosti zmagoslavja v letih 2015 in 2016. Ne gre pozabiti, da je na območju, ki je trenutno (še) pod nadzorom SDF in YPG, večina sirske nafte in zemeljskega plina, hkrati je to del iz dneva v dan bolj »posušene« Sirije, ki je najbolj bogat z vodo in kakovostno obdelovalno zemljo. Spopad za severno Sirijo, v katerega so kljub spremenljivim geostrateškim razmerjem še vedno vpleteni tako rekoč vsi večji igralci najbolj krvavega konflikta našega časa, nikoli ni imel le etničnega ali ideološkega predznaka. Nasprotno.
Površnemu opazovalcu turške vloge v sirski vojni se lahko zdi odnos predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana in njegovega ožjega kroga do Sirije precej »instanten«, a politika Ankare v Siriji je premišljena in ima jasne cilje. Lokalne. Regionalne. Geostrateške. Pred prihajajočimi lokalnimi volitvami tudi notranjepolitične. Dejansko je bilo tako od začetka vojne, ki bo po pol milijona izgubljenih življenj in 12 milijonih razseljenih ljudi kmalu vstopila v deveto leto.
Napovedan umik približno 2000 ameriških vojakov in marincev s severa Sirije je Turčiji po letih taktiziranja in (ne)spretnega manevriranja med različnimi akterji sirske »svetovne vojne« na stežaj odprl vrata za vojaški, ekonomski in ideološki vstop na območje, ki je večinoma pod nadzorom Sirskih demokratičnih sil (SDF), ali, bolje rečeno, njenega jedra – kurdskih Ljudskih zaščitnih milic (YPG). Kurdske sile, ki so na slabi tretjini sirskega ozemlja hkrati z uspešnim bojem s samooklicano Islamsko državo vzpostavile avtonomno območje Rožava (»zahodni Kurdistan«), so se, predvidljivo zapuščene in izigrane tako (predvsem) od ZDA kot Rusije, brez zaveznikov znašle pred veliko eksistencialno grožnjo. Turčija je dobila priložnost, da nekaznovano razbije kurdsko avtonomijo, jedrni motiv vzpostavitve varnega območja.
Postopno osvajanje ozemlja
Napovedi vrha turške države – in vojske – ne gre razumeti kot ene izmed oblik taktičnega pritiska: turška ofenziva na kurdska območja, tudi na zahodni breg reke Evfrat in strateško ključno mesto Manbdiž, je resna »opcija«, ki bi bila lahko udejanjena v nekaj tednih. Turčija kopiči sile na sirski meji, kjer je ob težkem orožju zbranih vsaj 19.000 turških vojakov, ob tem je za poseg proti Kurdom po naših informacijah pripravljenih tudi približno 10.000 pripadnikov bolj ali manj propadlih sirskih uporniških milic, ki so od začetka vojne »zvesti« Turčiji, ideološko pa blizu Muslimanskim bratom, liniji, ki jo je v času pretresov v arabskem svetu tesno podprla Ankara.
Sirija. Infografika: Delo
Z dvema večjima vojaškima posegoma na sirskem ozemlju – operacija Ščit Evfrata avgusta 2016 in operacija Oljčna vejica januarja lani, ki dejansko še traja – je Turčija resno vstopila na sirsko ozemlje in v imenu (lažnega) obračuna z Islamsko državo poskrbela za krhanje kurdskih sanj o (najmanj) avtonomnem območju v povojni, skoraj gotovo federalizirani Siriji, kjer bosta imela ključno besedo botra in vojaško-politično-ekonomska »vzdrževalca« predsednika Bašarja al Asada Rusija in Iran, s katerima je bila Turčija velik del sirske vojne na različnih (dobesedno) straneh sirske fronte, po neuspešnem poskusu vojaškega državnega udara julija 2016 pa se je v Turčiji zgodil velik geostrateški zasuk in ključni obrat od Washingtona k Moskvi (in Teheranu).
V izgubljenem položaju
Medtem ko se Turčija s pozicije moči in možnosti izbire pripravlja na veliko vojaško intervencijo, se sirski Kurdi, ki še vedno naivno in v nasprotju z zgodovino upajo, da jih Američani in nekaj sto vojakov iz različnih evropskih držav ne bodo pustili na cedilu, pripravljajo na obrambo svojih krvavo priborjenih položajev, pri katerih kljub demokratičnemu eksperimentu na severu Sirije in najpomembnejši vlogi v vojaškem obračunu z IS ne gre pozabiti na elemente etničnega čiščenja in pijanosti zmagoslavja v letih 2015 in 2016. Ne gre pozabiti, da je na območju, ki je trenutno (še) pod nadzorom SDF in YPG, večina sirske nafte in zemeljskega plina, hkrati je to del iz dneva v dan bolj »posušene« Sirije, ki je najbolj bogat z vodo in kakovostno obdelovalno zemljo. Spopad za severno Sirijo, v katerega so kljub spremenljivim geostrateškim razmerjem še vedno vpleteni tako rekoč vsi večji igralci najbolj krvavega konflikta našega časa, nikoli ni imel le etničnega ali ideološkega predznaka. Nasprotno.
