Vojna, ki prehiteva tudi največje pesimiste

Ameriški predsednik Donald Trump je z izstopom iz iranskega jedrskega sporazuma v celoti ustregel željam Izraela. Najbolj lucidni zahodni diplomati vedo celo zajedljivo pripomniti, da je bil njegov razveljavitveni govor v celoti sestavljen tako, kot da bi ga napisali v Tel Avivu.
 
Izraelski premier Benjamin Netanjahu si je namreč že leta, odkar se je mednarodna skupnost na čelu s prejšnjim ameriškim predsednikom Baracom Obamo trudila za jedrski sporazum z Iranom, neutrudno prizadeval, da bi iranske želje po jedrski bombi namesto s pogajanji, sankcijami in diplomatskim leporečenjem za vselej ustavili s preventivnim vojaškim napadom. O tem ni bilo nobenega dvoma. »Če ne gre drugače, je to bolje storiti zdaj, kot kasneje,« je bilo ta teden brez vsakršnega leporečja slišati iz izraelskih diplomatskih virov. S Trumpovo odločitvijo, ki ji je še isto noč sledilo izraelsko raketiranje iranskih sil (za zdaj samo tistih v Siriji), smo se tej (izraelski?) opciji nevarno približali. Nam torej grozi vojna med Izraelom in Iranom?
 

Scenariji so pripravljeni 

V Jeruzalemu, kamor je ameriški predsednik Donald Trump že pred časom (najbrž ne brez načrta) premaknil ameriško veleposlaništvo, za zdaj trdijo, da si vojne nikakor ne želijo. Šlo naj bi zgolj za politični in ekonomski pritisk na Iran. Ostre sankcije po Trumpovem izstopu iz sporazuma naj bi režim v Teheranu prisilile na kolena. Kako trhel je, so po izraelskih zagotavljanjih, ki jim Trumpov »jastreb« John Bolton očitno zelo rad verjame, pokazale že lanske decembrske demonstracije. Če se to ne bi zgodilo, in bi v Iranu prevladali verski »trdorokci«, ki grozijo s ponovnim zagonom centrifug, pa je mogoče vse. Tudi preventivni izraelski vojaški napad na iranske jedrske obrate, ki se je z izraelskim pripravljanjem terena (najprej je treba »nevtralizirati« Izraelu najbolj nevarna iranska raketna izstrelišča v sosednji Siriji) pravzaprav že začel. 

Da bo Izrael v primeru, če Iran obnovi bogatenje urana, »vojaško ukrepal«, v sili »tudi sam«, je že oktobra lani zagrozil izraelski minister za tajne službe Israel Katz. Teheran naj bi bil namreč v tem primeru, vsaj po izraelskih ocenah, le še leto dni oddaljen od atomske bombe. Tudi to, kako bi lahko izgledala taka vojna, je bilo že večkrat, v to smo lahko prepričani, analizirano. Vseeno pa je tveganje, v katerega se s svojimi potezami spuščata Donald Trump in Benjamin Netanjahu, izjemno in lahko tudi za ves svet strašljivo. 

Vojna na štirih frontah? 

Izrael ima namreč, ne glede na svoje izjemne vojaške zmogljivosti, bolj malo možnosti za hiter in učinkovit obračun s perzijsko velikanko, ki se je v zadnjih letih vojaško okrepila, ki ima najmanj desetkrat več prebivalcev, ki je po površini 80 krat večja in približno 2000 kilometrov oddaljena od izraelskih meja. Sodeč po analizah renomirane Oxfordske skupine za strateške študije iz leta 2015 naj bi izraelska najsodobnejša, za radarje nevidna letala ne imela prevelikih težav z iransko protiletalsko in protiraketno obrambo. Izrael naj bi imel tudi dovolj letal cistern, za oskrbo lovcev v zraku, dovolj zelo natančnih raket zemlja-zemlja vrste jeriho, pa tudi najsodobnejših oboroženih dronov oziroma brezpilotnih letal. 

Toda po ocenah samih izraelskih analitikov, o katerih je pred kratkim poročal Weltov dopisnik iz Tel Aviva Gil Yaron, vseeno nima dovolj letal za napad na desetine iranskih ciljev hkrati, če ga odločno ne podpre ameriško letalstvo. Hkrati bi bile za uničenje iranskih jedrskih obratov in centrifug, ki jih je režim skril globoko pod zemljo, nujne operacije specialcev, kar bi zahtevalo številne žrtve in zagotovo sprožilo internacionalizacijo konflikta, zaradi katere bi se Izrael takoj znašel v spopadih na treh, morda pa celo na štirih frontah hkrati. Vojna bi s tem podivjala in postala vsesplošna.
 

Bistveno močnejši Iran

Upoštevati je treba tudi to, da je Teheran v zadnjih letih, tudi zaradi vojne v Siriji in zavezništva z Rusijo (Iran ima po novem tudi super učinkovite ruske protiraketne sisteme S-400), postal vojaško veliko močnejši. Svoje, ali Teheranu zveste oborožene milice ima tako rekoč povsod okoli Izraela. V Libanonu lahko računa na približno 20.000 izurjenih vojakov Hezbolaha z več kot 150.000 raketami, ki lahko vsak trenutek poletijo proti Izraelu. V Siriji je po ocenah najmanj 80.000 oboroženih pripadnikov različnih šiitskih milic, ki so pod poveljstvom iranske revolucionarne garde, in bi v primeru izraelskega napada na Iran odgovorili z napadom na Izrael. Upoštevati je treba še vedno razsuti Irak, kjer Iran ni brez vpliva, nenazadnje pa tudi upor Hamasa v Gazi in iranske možnosti, da šiitske manjšine v primeru vojne izkoristi za destabilizacijo takih »sovražnih« sunitskih režimov, kot so saudski ali bahrajnski.  

Vojaška rešitev iranskega jedrskega programa se torej zelo hitro lahko sprevrže iz regionalne v zelo zapleteno internacionalno vojno, če bi ogroženi in napadeni Iran zaprl še Hormuško ožino, kar je nekoč že storil, in s tem ogrozil plovbo tankerjev ter svetovno oskrbo z nafto, pa tudi v svetovno.