Vrt

Svet se spreminja in ... mesta z virusom. Slovenija je najbrž prezelena in preruralna, da bi zaznali obrat, Francozi pa že razpredajo, kako zaradi covida-19 sodobnež beži vse bolj stran od trdega betona v mehko naročje narave. V njej upa na zavetje – da bi imel, medtem ko dela na daljavo in v visokih gredah goji zelenjavo, mir pred koronavirusom in vsem, kar ta zoprnega nosi s seboj. Hkrati ga predirljiv ekološki narek sili, da se vrača k prvobitnosti in z občutki slabe vesti misli na okolje, denimo politično kot volivec. Sliši se romantično, čeprav v prvinskosti ni nujno veliko nežnosti, podobno kot je v vzhičenem sklicevanju na preteklo nemara več naivnosti kot treznega pogleda. V naravi je vedno obilo divjaštva, v »divjaku« – na tem mestu je karikatura namerna – pa najbrž ne prav mnogo kultiviranosti.



Koliko se prav zdaj dolgoročno spreminja svet in mesta izgub­ljajo podobo, ki smo je vajeni zadnja desetletja in nam je morda ljuba, zaradi nečesa prefinjenega v urbani grobosti, ki je drugačna od ruralne robatosti, zaradi nečesa fino nonšalantnega v kakofoniji strašnega hrupa, zaradi izostrenih tresljajev aglomeracije, ki so v resnici drhtljaj družbe? Ob marčevskem izbruhu pandemije je Pariz intra muros zapustilo za desetino Parižanov oziroma jih je še precej več pobegnilo v podeželske hišice od Bretanje in Normandije do Provanse ali kam bližje glavnemu mestu. Neredki so spoznali, da jih urbano življenje – metro, služba pa spat – ne privlači več. Vzročno in posledično so se pojavili startupi z novo storitvijo: pomagati Francozom, da si bodo na novo organizirali življenje na deželi – da bodo lahko visokotehnološko delali na daljavo in še okopavali solato.

Človekov notranji vrt se neguje drugače od zelenjavnega ... Seveda karikiram, a saj ni mogoče, da bi še v Parizu, med divjanjem po naravi, pozabili na gledališča in muzeje, galerije in knjigarne, celo literarne kavarne?