Zaključevanje najdaljše vojne v zgodovini ZDA

New York – ZDA so z afganistanskimi talibi sklenile sporazum o enotedenskem zmanjšanju nasilja, ki naj bi mu sledila mirovna pogodba. Državni sekretar Mike Pompeo je povedal, da bi ta vsebovala »širši politični sporazum« o končanju vojne, umik vojaških sil ZDA in njenih zaveznic ter zagotovilo, da teh iz Afganistana ne bo ogrožala nobena teroristična skupina več.

Vodja ameriške diplomacije je omenil politični smerokaz za Afganistan, talibi pa govorijo predvsem o umiku tujih sil iz njihove države. Administracija republikanskega predsednika Donalda Trumpa si kljub temu želi čim prej končati najdaljše vojaško posredovanje v zgodovini, ki ga je po terorističnih napadih na New York in Washington leta 2001 začel predsednik ­George W. Bush. Talibi so tedaj dajali zatočišče Al Kaidi Osame bin Ladna, ki je orkestriral napade z ugrabljenimi potniškimi letali.



Trump bi s talibi podpisal premirje že v tednu zadnje obletnice teh dogodkov, če dogovora ne bi preprečila eksplozija bombe v Kabulu, ki je ubila tudi ameriškega državljana. Če so septembra načrti o premirju z dolgoletnimi sovražniki v ameriški javnosti še vzbujali ogorčenje, je kmalu zatem časopis Washington Post navedel mračne vladne ocene osemnajstlet­nega posredovanja. Po teh informacijah naj bi v Pentagonu in Beli hiši že dolgo vedeli, da vojne za Afganistan ni mogoče dobiti kljub ogromnim vsotam, ki so jih porabili za to.
 

Mnenjski tekst talibskega voditelja

Po letu 2001 so Američani poslali v Afganistan na stotisoče ameriških vojakov, številne večkrat, pomagale so partnerice iz vojaške zveze Nato. A je med posredovanjem na ameriški strani plačalo z življenjem več kot 2300 vojakov, več kot 12.000 je bilo ranjenih. Žrtev na afganistanski strani je še veliko več, med njimi več kot 43.000 civilistov. Kljub temu se tako predsedniku Bushu mlajšemu kot njegovemu nasledniku Baracku Obami ni posrečilo izkoreniniti korupcije v državi ter vzpostaviti učinkovitih vojaških in policijskih sil.

Po objavi »afganistanskih dokumentov« je veliko manj upiranja Trumpovim načrtom o končanju posredovanja, čeprav je New York Times vzbudil veliko razburjenja s četrtkovo objavo mnenjskega teksta visokega talibskega voditelja Siradžudina Hakanija – kljub njegovim zagotovilom, da bodo »v besedi in duhu« izpolnili člene mirovne pogodbe. Ogorčen je bil celo afganistanski dopisnik newyorškega dnevnika, ki je opozoril na svoja poročila o Hakanijevih grozodejstvih proti civilistom in drugim. Tudi ameriška administracija Hakanijevo mrežo uradno imenuje teroristično, a v Trumpovi Beli hiši so očitno presodili, da se bodo morali s tem soočiti Afganistanci sami.



Podrobnosti bo pokazala šele morebitna mirovna pogodba, že dogovor o zmanjšanju nasilja pa jasno kaže dileme ameriške zunanje politike pod republikanskim predsednikom Donaldom Trumpom. Ta še bolj od njegovega demokratskega predhodnika Baracka Obame omejuje definicijo ameriških interesov v svetu, pri čemer sta že Obamov umik iz Iraka ter njegovo opiranje na šiitske sile posredno pomagala k vzponu sunitskih teroristov Islamske države.

Trump na Bližnjem vzhodu vztraja ob strani zaveznikov, kot sta Izrael ali Savdska Arabija, a svoje cilje opredeljuje veliko ožje od želje Georgea W. Busha po demokratizaciji najbolj kriznih žarišč na svetu. To je mogoče videti že v Siriji, ki se ji po ameriškem umiku obeta nova begunska kriza, kako se bo po morebitnem premirju razvijal Afganistan, pa si še nihče ni upal napovedati.