Žižek: Drža Evrope do Izraela spominja na odnos do Hitlerjeve Nemčije

Slavoj Žižek je mojster intelektualne provokacije, ki bralca pogosto vrže v nemirne vode sodobnih protislovij. Njegov esej z naslovom, ki bi ga v slovenščino prevedli kot »Altona, Los Angeles: Od bližine do soseda«, ni izjema. Začne se z na videz apokaliptično trditvijo: 16. junija 2025 je umrla Evropa kot emancipatorna ideja. Ta smrt se po Žižkovem mnenju ni zgodila zaradi zunanjega napada, ampak se je razkrila v izjavi vrha skupine G7 glede konflikta med Iranom in Izraelom.

Žižek svojo analizo začne z izjavo nemškega kanclerja Friedricha Merza, da Izrael »za vse nas opravlja umazano delo«. Zanj to ni le nespretna diplomatska fraza, temveč simptom globoke bolezni Zahoda. Analiza te izjave nam razkrije, da Žižek v njej vidi moralno kapitulacijo; gre za držo, ki nevarno spominja na tiho odobravanje fašizma v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Pomeni, da smo pripravljeni svojo vest oddati v zunanje izvajanje, da bi ohranili svoj udoben mir. In prav ta notranja gniloba, ne pa zunanji sovražnik, je tisto, kar po Žižku ubija Evropo.

Desničarski prevzem levičarskih taktik

Žižek nato usmeri svoj analitični pogled na osrednjo figuro sodobnega populizma, Donalda Trumpa, in njegovega nekdanjega stratega Steva Bannona. Opaža paradoks: medtem ko se Trump na mednarodnem odru kaže kot nekakšen mirovnik, doma kuje vojne načrte. Bannon po pisanju revije The Spectator World, ki jo navaja Žižek, proteste v Kaliforniji označi za »tretjo svetovno vojno« in poziva k aretacijam političnih nasprotnikov.

Paradoks: medtem ko se Trump na mednarodnem odru kaže kot nekakšen mirovnik, doma kuje vojne načrte. FOTO: Piroschka Van De Wouw/Reuters

Toda kaj je resnični pomen te strategije? Žižek tukaj uvede svojo provokativno tezo: desnica je postala mojstrica v uporabi levičarskih taktik, natančneje, v boju za »ideološko hegemonijo«, kot ga je opredelil italijanski mislec Antonio Gramsci. Žižek ne trdi, da Bannon bere Gramscija. Njegova analiza je globlja: Bannon in Trump intuitivno razumeta, da se oblast ne osvaja le na volitvah, temveč v srcih in glavah ljudi. Uspešna hegemonija pomeni, da svoje partikularne interese predstaviš kot nekaj splošnega in samoumevnega.

Tukaj se skriva genialnost populistične poteze, na katero opozarja Žižek. Legitimno jezo delavskega razreda, usmerjeno proti izkoriščevalskim korporacijam (Bannon govori o razbitju Googla in Amazona), spretno preusmerijo. Namesto da bi bila ta jeza usmerjena proti kapitalu, jo preusmerijo proti lažnim tarčam: priseljencem, manjšinam in »liberalnim elitam«. Tako ustvarijo novo »zdravo pamet«, v kateri je pravi sovražnik tisti, ki ogroža »naš način življenja«, ne pa tisti, ki ga ekonomsko uničuje.

Psihologija populizma – Užitek, nemoč in svoboda žaljenja

Da bi razumeli, zakaj je ta strategija tako uspešna, nas Žižek popelje v temačne globine psihologije. Pri tem se opira na delo slovenske filozofinje Alenke Zupančič in njeno analizo retorike »kastracije«. Žižek poudarja, da ne gre za dobesedni pomen, ampak za globoko zakoreninjen psihološki strah pred izgubo moči, vitalnosti in – kar je ključno – užitka.

Alenka Zupančič, priznana slovenska filozofinja in psihoanalitičarka, ki je pojasnila, kako se desničarski populizem napaja iz strahu pred izgubo moči in vitalnosti.FOTO: Uroš Hočevar

Analiza tega strahu razkrije srhljiv paradoks, ki ga Žižek postavi v središče. »Drugi« (priseljenec, manjšina) je v populistični pripovedi prikazan hkrati kot šibek, patetičen in nemočen, a je njegova nemoč kljub temu predstavljena kot nalezljiva in nevarna. Grozi, da bo »okužila« in »feminizirala« zdravo jedro naroda. Ta strah pred nemočjo drugega po Žižkovem mnenju pojasni tudi perverzno razumevanje svobode govora. Ne gre več za pravico do kritike oblasti, temveč za »pravico do užitka«, ki izvira iz svobodnega žaljenja drugih.

V tem kontekstu Žižek analizira Trumpovo samovoljno politiko. Njegova izjava, da je Veliko Britanijo obvaroval pred carinami preprosto zato, »ker so mi všeč«, je za Žižka popoln izraz te logike. Gre za politiko, ki ni več utemeljena v razumu ali skupnem dobrem, temveč v muhavosti in infantilnem užitku vodje.

Srce problema – Sosed kot pošastna »Stvar«

Tu pridemo do osrednjega in najtežjega dela Žižkove analize, kjer uporabi psihoanalitični aparat Jacquesa Lacana. Žižek uvede ključno razliko med »bližnjim« (angl. fellow man) in »sosedom« (angl. neighbor).

Žižek analizira Trumpovo samovoljno politiko. Njegova izjava, da je Veliko Britanijo obvaroval pred carinami preprosto zato, »ker so mi všeč«, je za Žižka popoln izraz te logike. Gre za politiko, ki ni več utemeljena v razumu ali skupnem dobrem, temveč v muhavosti in infantilnem užitku vodje. FOTO: Blaž Samec

Bližnji je nekdo, ki nam je podoben, ga poznamo in z njim delimo vrednote.

Sosed pa je tisti, ki je sicer fizično blizu, a se v njem lahko vsak hip razkrije nekaj popolnoma tujega in srhljivega.

Ta nespoznavna tujost v srcu domačnosti je tisto, kar Lacan imenuje »Stvar« (das Ding). Žižek to ponazori z odličnim primerom iz filma Sijanje, kjer se ljubeč oče Jack Torrance postopoma prelevi v pošast. To, kar nam Žižek želi dopovedati, je, da ta potencial za pošastnost, ta srhljiva »Stvar«, tiči v vsakem izmed nas. Je del človeškega stanja.

Kot pojasnjuje Žižkova analiza, populizem to notranjo, univerzalno tesnobo, ki jo vsi čutimo do potencialne pošastnosti v ljudeh, preprosto vzame in jo v celoti projicira navzven. Prilepi jo na konkretno, vidno skupino: priseljence, begunce, muslimane. Sporočilo je preprosto in zapeljivo: »Ne skrbite, pošast ni v vas ali vaših sosedih. Pošast so oni.« Na ta način se abstraktna tesnoba prelevi v konkretno sovraštvo.

Jacques Lacan, vplivni francoski psihoanalitik, čigar teorija o srhljivem »sosedu« kot neznosni »Stvari« pomaga razložiti temelje sodobnega sovraštva. FOTO: Wikipedia

Propad »bližine« in lažna obljuba vrnitve

Kako je mogoče, da ljudje nasedejo tej preprosti zvijači? V zadnjem delu eseja Žižek poveže psihologijo s sociologijo in urbanizmom. Uvede koncept »bližine« (the nearby), ki si ga je izposodil od kitajskega antropologa Xianga Biaoa. »Bližina« je konkreten prostor avtentične skupnosti: soseska, mestni trg, lokalne trgovine – kraji, kjer se ljudje srečujejo iz oči v oči.

Žižek trdi, da ta prostor danes pospešeno izginja. Uničujejo ga globalizacija, digitalizacija in moderno urbanistično načrtovanje, ki daje prednost anonimnim nakupovalnim središčem pred javnimi trgi. Nastaja praznina, socialni vakuum. In prav v to praznino vstopi populizem. Ljudem, ki so izgubili občutek za skupnost, ponudi lažno, a močno nadomestilo: obljubo o vrnitvi v varno, homogeno, očiščeno »bližino«.

Metafora o hamburški postaji Altona, ki jo Žižek uporabi, je tu ključna. Altona je delovala kot simbolni zid, ki je motečega, »vse preblizu« tujca držal na varni razdalji. Populistična rešitev je enaka: zgraditi zidove (resnične ali simbolne), da bi obvarovali svojo lažno, rasno očiščeno »bližino« pred grožnjo srhljivega »soseda«.

Končni rezultat boja »za ljudstvo« je najčistejša oblika korporativne nadvlade, meni Žižek. FOTO: Leon Vidic/Delo

Na koncu Žižek razgali še zadnjo plast prevare. Obljuba o vrnitvi v toplo, organsko skupnost je laž. Resnica Bannonovega »ljudskega« upora proti korporacijam je, kot ironično zaključi Žižek, družba, kakršno gradi Elon Musk v Teksasu: popolnoma nadzorovana, neofeudalna, tehnokratska distopija. Končni rezultat boja »za ljudstvo« je torej najčistejša oblika korporativne nadvlade. V tem zadnjem, grenkem paradoksu se skriva srž Žižkovega opozorila.