Markeš: Če hočemo mir, bo treba Izrael obravnavati kot kužno državo

Kontekst je zapleten, po eni strani prazničen, po drugi strani vojni, od preteklega tedna pa je ostalo še precej snovi o vojni in miru v svetu, je temo uvedel Ali Žerdin. Ni jasno, ali bo premirje zdržalo, vsekakor prelomna pa je bila neposredna vključitev ZDA z bombardiranjem iranskih jedrskih objektov. Janez Markeš ugotavlja, da je govor o premirju sploh mogoč, ker se Izrael očitno ne počuti več dovolj močnega.

Iran je v raketiranju Izraela povzročil za 400 milijonov dolarjev škode, poleg tega so Izrael rakete, ki jih je izstrelil na Iran, stale 20 milijard dolarjev. Markeš še meni, da je škoda vsaj petkrat večja od priznane, česar Izrael dolgoročno ne more prenesti. Vsaj ne brez ZDA, ki pa se sesuvajo navznoter.

Markeš je spomnil, da se je vse začelo leta 1969, ko je Benjamin Netanjahu že govoril, da je Iran največja nevarnost za izraelsko naseljevanje Zahodnega brega in izolacionizem Gaze. Žerdin je opozoril, da je Netanjahu že leta 1962 kot mlad perspektiven poslanec v knesetu opozarjal na to, da potrebuje Iran le tri ali pet let do razvoja jedrskega orožja. Karto, da je iransko jedrsko orožje tik pred uporabo, je sicer potem še večkrat uporabil. Na nastopu v Združenih narodih leta 2012 je trdil, da potrebuje Iran le nekaj mesecev.

Enake grožnje, drugi datumi

Markeš je tudi videl pet ali šest posnetkov Netanjahuja z enako vsebino, a različnimi datumi in grafičnimi prikazi. Na kratko, meni Markeš, imamo pri Netanjahujevih sionistih opraviti s serijskimi lažnivci, ki jim ne moraš verjeti. Niti če rečejo samo dober dan. Težava pa je, da nimamo težave samo z enimi serijskim lažnivcem, drugi je predsednik ZDA. Ne gre pozabiti, da je Donald Trump Iranu dal 14 dni časa, da vzpostavi diplomatske kanale, ki so bili že vzpostavljeni, že po nekaj dneh pa je napadel, je opozoril Markeš.

Žerdin meni, da tudi iranski teokraciji ne gre zaupati. Markeš odgovarja, da iranska teokracija na svet nima nikakršnega vpliva, ima ga na notranjo demokracijo. Ob tem se je vprašal, koliko je naša teokracija, ki se ji reče ekonomizem, drugačna od iranske teokracije. Gre za prelom civilizacije. Nekoč smo prepoznali države, ki so spoštovale človekove pravice in svobodo govora.

Iransko ljudstvo je izvolilo predsednika, ki deluje zmerno, ugovarja Žerdin. Markeš pa je pojasnil, da so takrat prišli ameriški in britanski naftni interesi, tudi izraelski so bili zraven. Teokracija pa je bila odgovor na to. Žerdin je opozoril, da so v času Reze Pahlavija v Iranu dobili ameriško jedrsko tehnologijo, poleg tega se je nekaj znanstvenikov šolalo na ugledni univerzi MIT.

Najprej Irak, nato po načrtu

Markeš je opozoril, da je Netanjahu leta 2003 prepričal zahodni svet, kako strašna nevarnost je Irak. Zdaj enako počne z Iranom. Vmes, leta 2011, se je zgodila pacifikacija Sirije. Vse Netanjahujeve točke se izpolnjujejo, zato Markeš upa, da zdaj prihaja do preloma.

Ob tem je izjava nemškega kanclerja Friedricha Merza, da Izrael v Iranu opravlja umazano delo vse Evrope, veliko več kot le umazana, se strinjata tako Žerdin kot Markeš. Vse bolj očitno namreč postaja, da je Netanjahu Hitler 21. stoletja. Že njegovi notranji nasprotniki trdijo, da neti vojne samo zato, da ga ne vržejo z oblasti v zapor. Če hočemo mir, bo treba Izrael obravnavati kot kužno državo, meni Markeš, ki se je miselno poigral z idejo, da bi se znova postavili v leto 1948, ko so Združeni narodi Izraelu dali državo. S tem da bi ozemlji Palestine in Izraela zamenjali, pa naj sami obnovijo Gazo, ki so jo porušili.

Prst na sprožilcu ima psihopat

Markeš sicer meni, da je treba ločiti jude od sionistov, antisemitizem pa bi bil zdaj velika napaka. Državam je tudi treba omogočiti pravico do obrambe, da ne bo Mertz govoril, da se Izrael, ki napada, brani, Iran, ki je napaden, pa je napadalec. Iranci, ki nimajo jedrske bombe, pa bi jo lahko imeli takoj, brez dvoma, in so obvestili, kdaj bodo napadli ameriško bazo, so problem za Evropo. Izrael, ki ima bogat jedrski arzenal, na sprožilcu pa ima prst psihopat, pa ni problem za nikogar.

Če bi bil Iran, bi zdaj sestavil atomsko bombo, pravi Markeš. Libija se je odpovedala bogatenju urana, pa je od leta 2011 v razsulu. Kim iz Severne Koreje je, nasprotno, leta 2018 prišel v Belo hišo na sladoled. Bomba je tu nadaljevanje ameriškega programa »atom za mir«.