Bi vrata vaše hiše pustili odprta, če bi tako ujeli več kriminalcev?

Predstavljajte si naslednje. V imenu boja proti kriminalu so po novem vhodna vrata v vaš dom lahko le priprta. Prepovedano jih je zapirati, kaj šele zaklepati. Soseska bo tako varnejša, se glasi uradna utemeljitev. Policisti bodo lahko v vsakem trenutku, tudi če vas ni doma, preverili, ali se za njimi dogaja kaj sumljivega. Pot do morebitnih kriminalcev bo prosta. Seveda bo pot prosta tudi za vse druge. Za tatu, ki si bo zaželel vaše lastnine. Za soseda, ki ga bo zanimalo, kaj imate za kosilo. Za kogarkoli.

Ta zgodba, ki zveni kot satira o pretirani skrbi za varnost, se dogaja v resnici. Ne v naši ulici, temveč v napravah, ki jih nosimo v žepu. Digitalna vrata – šifriranje, ki varuje naše pogovore, slike in podatke – so se znašla pod istim pritiskom. V središču evropske politike se rojeva ideja, da morajo tudi ta vrata po zakonu ostati za vedno priprta.

V imenu boja proti kriminalu so po novem vhodna vrata v vaš dom lahko le priprta. FOTO: Delo UI

Argument oblasti je preprost: popolna zasebnost je postala ščit za kriminalce in teroriste. Zato je potrebna reža, »zakonit dostop«, skozi katero bodo lahko pogledali, ko bo to potrebno. Odgovor tehnoloških strokovnjakov je prav tako preprost: reža je luknja. In vsaka luknja v varnostnem sistemu je vabilo za zlorabo – ne glede na to, kako plemenit je bil namen njenega nastanka.

Tako se je absurdna zgodba o priprtih vratih preselila v našo realnost. Evropa se odloča, ali naj v imenu lova na kriminalce sistemsko oslabi varnost vseh. Vprašanje ni več, ali zaupamo sosedu, temveč ali smo pripravljeni živeti v svetu, kjer je naš digitalni dom po definiciji nezaklenjen in odprt na prepihu.

Pogled organov pregona

Stališče Europola in evropske komisije je jasno: kriminalci so se naučili izkoriščati sodobno tehnologijo. Svoje dejavnosti skrivajo za popolnoma zaprtimi in zaklenjenimi digitalnimi vrati, ki jih ponujajo komunikacijske aplikacije s šifriranjem od konca do konca (E2EE). V svojem poročilu o grožnjah spletnega kriminala (IOCTA) Europol navaja, da ta »digitalna tema« organom pregona onemogoča dostop do ključnih dokazov, tudi kadar imajo veljaven sodni nalog.

Nevidna vrata, ki varujejo našo zasebnost, so se znašla pod hudim pritiskom. FOTO: Delo UI

Njihov predlog je zato radikalen: zahtevajo, da se vsa ta digitalna vrata po zakonu pustijo priprta. Tehnološka podjetja bi morala v svoje sisteme vgraditi mehanizme, ki bi oblastem omogočili »zakonit dostop«. To pomeni, da nobena digitalna komunikacija ne bi smela biti več popolnoma zaklenjena. Vedno bi morala obstajati špranja, skozi katero bi lahko pogledala država.

Odprto povabilo za ves svet

Tukaj se pojavi osrednji problem, na katerega opozarjajo strokovnjaki. Vrata, ki so priprta, so priprta za vse. Ne obstaja tehnologija, ki bi ustvarila špranjo, vidno le policiji. Vsaka namerno ustvarjena šibkost v sistemu je povabilo za zlorabo.

Že najmanjša luknja v zidu povzroča prepih, ki iz notranjosti odnaša informacije. FOTO: Delo UI

Strokovnjaki za kibernetsko varnost, med njimi tudi Meredith Whittaker, predsednica aplikacije signal, ki velja za eno najvarnejših, zato poudarjajo, da je varnost binarna: sistem je varen ali pa ni. Ne more biti »malo varen« ali »varen samo za nekatere«. Predlog, ki zahteva oslabitev šifriranja, bi po mnenju kritikov iz organizacij, kot je Electronic Frontier Foundation, sistemsko ogrozil celotno digitalno družbo. Bančni podatki, poslovne skrivnosti, zaupni zdravstveni podatki in intimni osebni pogovori bi bili izpostavljeni tveganju. Reža, namenjena policistu, bi postala avtocesta za nepridiprave.

Dnevnik na prepihu

Tudi če nihče ne bi potisnil vrat in vstopil, že sama reža ustvarja stalen »prepih«, ki iz notranjosti nosi informacije. Ta prepih je prispodoba za metapodatke – podatke o komunikaciji, ne pa o njeni vsebini. To so sledi o tem, kdo je komuniciral s kom, kdaj, kako dolgo in s katere lokacije.

Pravica do zasebnosti je pravica do varnih vrat, za katera imamo ključ le mi. FOTO: Delo UI

Čeprav se zdijo ti podatki neškodljivi, njihova analiza omogoča izrisovanje izjemno podrobnih zemljevidov zasebnega življenja posameznikov. Razkrijejo lahko politična prepričanja, socialne stike, zdravstvene težave in osebne navade. Zbiranje teh podatkov ustvarja tveganje za množični nadzor in ustvarja »hladilni učinek«: državljani bi lahko postali previdnejši pri tem, s kom komunicirajo in katere informacije iščejo, v strahu, da vsako njihovo digitalno dejanje pušča sledi v tem metaforičnem prepihu.

Lastnik ali le najemnik digitalnega doma?

S tem se državljani soočajo z vprašanjem lastništva in nadzora. Če država odredi, da vrata v zasebno sfero ne smejo biti nikoli popolnoma zaprta, ali ima posameznik nad to sfero sploh še nadzor? Razmerje med državo in državljanom se iz varovanja zasebnosti premakne v stanje pogojne zasebnosti, ki jo država podeli in jo lahko kadarkoli omeji.

Ta ideja je v nasprotju s sodno prakso. Evropsko sodišče za človekove pravice je že razsodilo, da je močno šifriranje ključno za varovanje pravice do zasebnosti. Ta pravica v digitalnem svetu pomeni pravico do varnih, zaklenjenih vrat, za katera ima ključ le lastnik.

Vsaka namerno ustvarjena šibkost v sistemu je vabilo za zlorabo. FOTO: Delo UI

Evropska unija se tako odloča o temeljih svoje digitalne prihodnosti. Predlog, rojen iz legitimne želje po učinkovitejšem boju proti kriminalu, prinaša sistemsko tveganje za celotno družbo. Posledica ne bi bila družba, v kateri so izpostavljeni le kriminalci, temveč družba, kjer vsi živijo v hiši na prepihu, nenehno izpostavljeni tako državnemu nadzoru kot zlonamernim akterjem. Vprašanje ni, ali se boriti proti kriminalu, temveč ali je predlagana metoda – da se porušijo vse varne ograje, da bi lažje ujeli tatu – vredna cene, ki bi jo plačali vsi.